Hibridna moč v mini obleki

Mini je že po definiciji kot narisan za lovljenje nišnih kupcev. Vsaj od leta 2001, ko je postal modni dodatek mestnih deklet in fantov. Pred tem je že vse od leta 1959 gradil drugačno podobo, saj je bil eden od stebrov reševanja vedno večjih mobilnostnih težav v povojni Velki Britaniji. Pred nami je v  hibridni različici, ker išče svojo energijsko matematiko med bencinom, elektriko in zunanjim polnjenjem baterije.

Če izvzamemo Toyoto, ki ni zgolj pionir novodobne hibridizacije, ampak tudi zgodnjega vpeljevanja alternativnih pogonskih rešitev v množične avtomobilske razrede, so hibridni avtomobili še vedno precej maloštevilni. Kot tehnološka in okoljska rešitev so vsekakor zelo zanimivi za kupce, ki so radi znanilci sprememb. Ti tudi sicer prvi sežejo po izdelkih, ki na tak ali drugačen način izstopajo in so praviloma dobro sprejeti v bogatejših, svetovljanskih krajih, na primer v ZDA ali kakšnem od velikih mest EU.



Mini je v dobrih 18 letih svoje nove podobe prečistil svoje nišno dizajnersko poslanstvo in je, kot rečeno, idealna izbira tako za hibridni kot povsem električni pogon. Mi smo preizkusili hibrid, ki tehnološko sloni na fuziji delovanja optimiziranega, s turbino podprtega bencinskega motorja twinpower z močjo elektromotorja in energije, hranjene v bateriji. Tej so našli prikladno mesto pod zadnjo sedežno klopjo, kar je še najbolj primerno tako z vidika vozne dinamike kot prostornosti v prtljažniku.



Da bi bila minijeva ponudba tržno bolj privlačna, je hibrid oblečen v modno rekreativno terensko obleko z oznako countryman. Ta v tehničnem smislu ponuja štirikolesni pogon, ki se skriva za oznako ALL4. Trivaljni bencinski motor poganja prednji kolesni par, baterije in elektromotor pa zadnjega. Elektronika ob pomoči številnih tipal glede na izbrani vozni program prilagaja in razporeja navor na izbrani kolesni par.



Z vidika voznika je predvsem treba omeniti zelo tiho vožnjo, ki še nadgradi že tako zelo poseben bivalni občutek v minijevi kabini. Prav tako hvalimo mehko preklapljanje med delovanjem enega ali drugega pogona ter ohranitev značilno dobre lege na cesti. Rdečo črko S je sicer zamenjala rumena, ki okolici sporoča, da je moči ostalo dovolj, je pa postala bolj trajnostna. Skupna moč znaša 165 kW, ko jo razdelimo, pa je videti takole: bencin pridela 100 kW, sinhronski elektromotor doda še 65 kW.

Mini SE se lahko polni tudi na navadni vtičnici, kar je seveda glavni smisel priključnih hibridov, a je po drugi strani realni doseg zgolj na elektriko, med običajno mestno vožnjo in z vključeno klimatsko napravo, le dobrih 30 km. To verjetno pomeni, da se bo hibridni mini v realnosti večinoma polnil s pomočjo bencina in rekuperacije. Kakorkoli že, deklarirana skupna povprečna poraba je 2,1l/100 km, a če bi hoteli to doseči v realnosti, bi se znašli pred precejšnjim izzivom. Tako zaradi minijeve športno poskočne narave kot nasploh.



Razumljivo je, da bolj ko se pri porabi goriva približujemo vrednostim, ki jih dosegajo podobno veliki avtomobili z (zgolj) sodobnimi bencinskimi agregati, manj smisla se kaže v visoki nakupni vrednosti hibridnega minija, za katerega hočejo vsaj 38 tisoč evrov.



Ampak bistvo minija ni, da je poceni in množičen. Mini ni konfekcija, ampak alternativa. Kot hibrid SE vse skupaj nadgradi še s pečatom inovativne sodobne tehnologije v paketu z zabavno eko ekskluzivo ter navduši z visoko ravnjo udobja in odlično dinamično vozno genetiko.