Lahkotna in prostorna

Na prvi pogled je odveč, saj je s 4,36 metra dolžine nekako vrin­jena med manjšo fabio in več­jo octavio. Ko pa jo voziš in uporab­ljaš, hitro ugotoviš, da je lahkotna in ravno prav velika. In kmalu ti je jasno, da dobro zapolni velikostno vrzel med omenjenima škodama ...

Scala je naslednica Škodinega nizkocenovnika rapida, če smo natančni, njegove različice spaceback, ki je fuzija med karavanom in petvrat­nikom. A to je pravzaprav vse, kar ima skupnega s predhodnikom, še posebno če gre za tako dobro oprem­ljeno izvedbo, kot je testna scala. To pomeni, da v tem primeru ne moremo govoriti o kakršnikoli nizkocenovnosti. Na zunanjosti o tem pričajo kovinska barva, 17-palčna kolesa iz lahke litine in še zlasti podaljšano steklo na zadnjih vratih, ki deluje atraktivno ter z zanimivo oblikovanimi lučmi v LED-izvedbi tvori inovativno celoto. Je pa treba povedati, da osnovne izvedbe scale takšnega zadnjega stekla nimajo in da je to del doplačljivega paketa image.



Dobro oblikovanje, s solidnimi materiali vred, se nadaljuje v potniški kabini. Takoj opaziš, da je prostornost večja, kot bi pričakoval od zunaj. Scala je namreč 6 cm daljša in skoraj 9 cm širša od rapida, obenem pa le 2 cm krajša od karoqa. Dovolj prostora je tudi na zadnjih sedežih in kar nehote se vprašaš, zakaj ni tako tudi v drugih podobno velikih vozilih. Poglavje prostornost se zaokroži v prtljažniku, ki je dobrih 50 litrov večji kot pri rapidu (467–1410 litrov). Predvsem razveseljuje njegova globina oziroma višina, tako sem na primer brez težav naložil 58 cm visoko plastično košaro in še vedno mi ni bilo treba odstraniti pokrivne police; v prtljažnem prostoru hvalim še preproste kljukice za obešanje trgovinskih vrečk. Med priboljški pa omenjam električno nastavljiv voznikov sedež (oba, tudi sopotnikov, sta športna) in odličen spodaj prisekan večfunkcijski volanski obroč.



Armaturna plošča in upravljala so mešanica digitalnosti in dobrih starih analognih gumbov in merilnikov. Osrednji zaslon na dotik je enak kot v že omenjenem karoqu. Čeprav je že obrabljen rek, da ima vse, kar imajo veliki, za testno scalo neizpodbitno drži. Vrata se odpirajo brezstično, luči so v LED-izvedbi, med asistenčnimi sistemi omenjam aktivni tempomat, ki v sodelovanju s sistemom za ohranjanje voz­nega pasu omogoča kratkotrajno avtonom­no vožnjo 2. stopnje … Morda je manjkala le navigacija.



Testna scala je bila tudi zelo dobro »motorizirana«, saj je 1,5-litrski štirivaljni TSI najmočnejši bencinec, ki je na voljo. Njegova moč je 110 kW (150 KM) in skupaj s sedemstopenjskim samodejnim menjalnikom (DSG), ki ima tudi izbirni športni način, omogoča presenetljivo živahno in predvsem lahkotno vož­njo; tovarna navaja največjo hitrost 220 km/h. Na naših večinoma zdelanih cestah se scali dobro poda razmeroma mehko nastavljeno podvozje oziroma vzmetenje.


Zaradi solidnih motornih zmogljivostih in s tem povezanih možnosti dinamične vožnje pa lahko precej variira poraba goriva. Od voznikov pred menoj sem podedoval razmeroma visoko povprečje 7,3 l/100 km, vendar sem ga z bolj umirjeno vožnjo znižal na zgolj šest litrov. Torej se da 150-konjskega bencinca voziti razmeroma varčno.



Čeprav ni poceni, je takšna scala zanimiv paket, ki bo skoraj zanes­ljivo povzročila nekaj kanibalizma v Škodinih vrstah, nemir pa vnaša tudi med druga manjša družinska vozila v Volkswagnovem koncernu.