Mali japonec z velikim šarmom
Preizkusili smo: Toyota aygo 1.0 VVT-i x-cite bi-tone
Odpri galerijo
Toyota aygo je v vseh pogledih živahen mali avtomobil. Foto Gašper Boncelj
Mini avtomobili se redko pripeljejo na kak preizkus, nasploh se zdi, da v Evropi industrija vanje ne verjame. Zato je zanimiv tudi kateri od prenovljenih modelov, kot je toyota aygo. Z veliko živahnosti te hitro pridobi na svojo stran.
Aygo je v izvedbi bi-tone že zunaj živahen avtomobil, morda je to celo preblaga oznaka, v bistvu je zelo atraktiven. To je sicer osebno mnenje, a kombinacija vijoličaste in črne je dobrodošla poživitev voznega parka, z nekaterimi oblikovnimi potezami vred, kot so sprednja maska v obliki črke X ali zadnje ostre pokončne luči. Živahnosti ne manjka niti v kabini, kar zlahka ublaži vtis plastičnosti oziroma dejstva, da v takšnem vozil(c)u pač ne boste našli zelo žlahtnih materialov. Tudi sredinski prikazovalnik je živopisen, a zato dobro viden in v svojih menijih ponuja veliko stvari; pametni telefon se z njim poveže hitro, glasba prek digitalnega radia igra zelo dobro, čeprav aygo ni prav velik, nam z vzvratno kamero privošči še pregled dogajanja za seboj.
Nekaj varnostnih asistenčnih sistemov ima, ne pač vseh, ki jih poznajo veliki. Spredaj se sedi zelo dobro, zadaj in v prtljažniku je prostora pričakovano manj (dostop je dober), gre pač za avtomobil, ki v dolžino meri le 3,5 metra. No, vse ni oh in sploh, zadaj lahko stekla v vratih le priškrnete s plastično kljukico, ne morete jih spustiti.
Tudi ko se z njim zapeljemo naokoli, aygo postreže z živahnostjo. Izboljšani litrski bencinec (moč 53 kW/72 KM) z zvokom takoj razkrije, da ima samo tri valje, a gre rad višje v vrtljaje in pri tem ne zganja teatra. Pravzaprav deluje dokaj mirno. Tudi na avtocesti se lahko dostojno podate v prehitevanje. Po drugi strani ima dokaj dobro lego na cesti in občutek za volanom sploh ni slab. V mestu seveda vožnja z njim prav tako prija, okretnost je tam še toliko večja vrlina. Aygo pričakovano ni požrešen, porabo goriva lahko ob neagresivni vožnji spustite pod šest litrov, ne pa tako zelo nizko, kakor obljubljajo tovarniški podatki.
Aygo je v izvedbi bi-tone že zunaj živahen avtomobil, morda je to celo preblaga oznaka, v bistvu je zelo atraktiven. To je sicer osebno mnenje, a kombinacija vijoličaste in črne je dobrodošla poživitev voznega parka, z nekaterimi oblikovnimi potezami vred, kot so sprednja maska v obliki črke X ali zadnje ostre pokončne luči. Živahnosti ne manjka niti v kabini, kar zlahka ublaži vtis plastičnosti oziroma dejstva, da v takšnem vozil(c)u pač ne boste našli zelo žlahtnih materialov. Tudi sredinski prikazovalnik je živopisen, a zato dobro viden in v svojih menijih ponuja veliko stvari; pametni telefon se z njim poveže hitro, glasba prek digitalnega radia igra zelo dobro, čeprav aygo ni prav velik, nam z vzvratno kamero privošči še pregled dogajanja za seboj.
Notranjost je pripravljena pestro in dobro skriva dejstvo plastičnega okolja. Foto Gašper Boncelj
Nekaj varnostnih asistenčnih sistemov ima, ne pač vseh, ki jih poznajo veliki. Spredaj se sedi zelo dobro, zadaj in v prtljažniku je prostora pričakovano manj (dostop je dober), gre pač za avtomobil, ki v dolžino meri le 3,5 metra. No, vse ni oh in sploh, zadaj lahko stekla v vratih le priškrnete s plastično kljukico, ne morete jih spustiti.
Tudi ko se z njim zapeljemo naokoli, aygo postreže z živahnostjo. Izboljšani litrski bencinec (moč 53 kW/72 KM) z zvokom takoj razkrije, da ima samo tri valje, a gre rad višje v vrtljaje in pri tem ne zganja teatra. Pravzaprav deluje dokaj mirno. Tudi na avtocesti se lahko dostojno podate v prehitevanje. Po drugi strani ima dokaj dobro lego na cesti in občutek za volanom sploh ni slab. V mestu seveda vožnja z njim prav tako prija, okretnost je tam še toliko večja vrlina. Aygo pričakovano ni požrešen, porabo goriva lahko ob neagresivni vožnji spustite pod šest litrov, ne pa tako zelo nizko, kakor obljubljajo tovarniški podatki.
