Križanci, terenci, mali SUV-i ali kar je še oznak za verjetno najbolj rastočo vejo avtomobilske ponudbe, so dosegli vrhunec množičnosti ponudbe. Tudi s Škodinim primerkom po imenu kamiq, ki je atribute višjega sedenja in čokate pojave prinesel še med manjše modele te zdaj že zelo uveljavljene češke znamke.



Zdi se, da so s kamiqom pri Škodi odigrali varno igro, to pač ni modelski izlet, kot so jih bili nekoč sposobni s kakim roomsterjem pa seveda še bolj z yetijem. Meri na množičen okus aktualnega trenutka, čeprav moram priznati, da posebej z zadnje strani premore kar nekaj elegance. Tam so luči oblikovane čedno, vse skupaj mi deluje lepše kot pri kakšnem koncernskem tekmecu, kot je volkswagen T-cross.



Kamiq ni pretirano dvignjen od tal in nima tankovsko grozeče pojave kakšnega drugega SUV-a: 17 centimetrov oddaljenosti od tal mu prinese malce višje sedenje in enostavnejše vstopanje. Na sprednjih sedežih, ki sta pripravljena kar šik – z integriranima vzglavnikom in vdolbino, sprednja potnika bivata udobno, tudi zadaj je presenetljivo zračno, seveda predvsem za dva; za Škodine standarde pa ne posebej v prtljažniku, ki premore 400 litrov prostornine. Zadnja klop nima vzdolžnega pomika, njeno podiranje pusti stopnico, škoda. Razveselim se, ko še kdaj vidim strešna nosilca, ki imata možnost postavljanja prečk kjerkoli, ne le na eni poziciji.



Ureditev kabine je podobna tisti v modelu scala, ki ima enako zasnovo kot ta avtomobil. Prepriča ravno prav velik in živahno dizajniran večfunkcijski sredinski prikazovalnik, ki ima logičen sistem potovanja po menijih in se dobro odziva. Osebno me je motilo, da morate po zagonu vselej znova v meni asistenčnih sistemov, če vam ni všeč samodejno uravnavanje avtomobila med voznimi črtami. Kot starejšega uporabnika, ki marsikdaj kaj pozabi, pa mi še naprej prijazno deluje slovensko opozorilo o izklopu motorja pa da naj ne pozabim prenosnega telefona …

Plastika je na armaturni plošči deloma prijetno mehka, deloma manj prijazno trša, tudi reliefni vzorec tega ne more skriti. Sicer nimam nič proti klasični ročni zavori z ročico, ampak kdo bi v takšnem avtomobilu, ki ni čisto poceni, že pričakoval elektronsko, tudi tipko za zadrževanje avtomobila na mestu, navigacijsko napravo.



Volan je ravno prav velik, obdan je z lepo perforiranim usnjem in ga je prijetno držati v roki. Sprva se mi je zdel (pre)lahek, pa sem se tega že po nekaj dneh navadil, ni pa to avtomobil s kakšno izjemno čutno vodljivostjo. A tega od njega verjetno niti ne pričakujete. Morda bolj to, da je okreten, s 4,2 metra je to avtomobil, s katerim v mestu ne boste imeli težav zaradi premalo prostora. Podvozju nimam kaj očitati, pohvalim pa izbiro manjših 16-palčnih platišč s kar visokimi pnevmatikami, ki naredijo avtomobil udobnejši in vas z njimi ni strah vsakega parkirnega robnika.

Motor je bil tokrat koncernski 1,5-litrski bencinski štirivaljnik (moč 110 kW), za prenos na sprednji kolesi je skrbel sedemstopenjski samodejni menjalnik z dvema sklopkama. Pogonska kombinacija je delovala precej dobro, s kako kakšno manjšo pripombo. Menjalnik je prestavljal gladko navzgor in navzdol, morda je bil kdaj pri speljevanju rahlo sunkovit, ampak ne toliko kot v kakšnih drugih nedavnih testnih avtomobilih konkurenčnih znamk, kjer je bila povezava dvosklopčnega samodejnega menjalnika in bencinskega motorja precej bolj neusklajena.



Prisilno polnjeni agregat z močjo 110 kW/150 KM po potrebi dobro potegne, prehitevanje ni stresno. Občasno ob popuščenem plinu izklopi dva valja od štirih, kar se zgodi neslišno, če se ne bi izpisalo za volanom, tega sploh ne bi vedel. Ko je dovolj ogret, se ob ustavljanju tudi mirno ugasne in nato zažene. Poraba se je v sicer ugodnem delu leta, ko je bil kamiq že na letnih pnevmatikah, zunaj pa le ni bilo prevroče, izkazala za dokaj solidno. Še največ je po mestu trošil dobrih 7 litrov/100 kilometrov, na aktivni avtocestni vožnji pa dobrih 6 litrov.