Na avtocestah se vozimo prehitro ali prepočasi
Varnostna razdalja? Očitno je to zgolj še prostor, kamor se vrivajo drugi avtomobili.
Odpri galerijo
Zaradi gneče potrebujejo vozniki veliko mirnih živcev. FOTO: Leon Vidic
Takšnega junaka pa že dolgo ne. Voznik osebnega vozila je oni dan v vasi Vanganel drvel s skoraj neverjetnimi 121 kilometri na uro in prekoračil omejitev za kar 71 kilometrov na uro. Ker so ga koprski policisti ujeli z radarjem, je 43-letnik ostal brez izpita, zraven je prejel 1200 evrov denarne kazni.
A kaj bi dali mnogi vozniki, da bi se lahko v teh dneh peljali tako hitro. Resda ne v strnjenih naseljih, ampak na avtocestah. Obnovitvenih del je toliko, da je gneča skoraj del vsakdana, in ker večina še ni šla na dopust, šolske počitnice pa so se začele danes, nervozo povzročata tudi jutranja in popoldanska prometna konica. In če se kje za povrhu zgodi še prometna nesreča, je kolaps popoln.
Objektivnih razlogov za gnečo je precej, zato nam na poti preostanejo le zdrava pamet in mirni živci, toda nemalokrat gnečo povečujejo nespretni in zasanjani vozniki. Namesto da bi se umaknili na vozni pas, mirno vozijo po prehitevalnem z veliko manjšo hitrostjo od predpisane, pri tem pa ne prehitevajo prav nobenega vozila.
Večno vprašanje je tudi, kako se pravilno (in učinkovito) vključiti v zoženje voznih pasov. Namesto da bi se v dveh pasovih vozili do konca in se potem v enega vključili po sistemu zadrge, se drenjanje začne več sto metrov pred zožitvijo, voznika, ki pelje (pravilno) do konca, pa čakajoči v koloni grdo gledajo, zakaj prehiteva, in ga potem ne spustijo medse.
Toda kadar gneče ni, privrejo na plan objestneži, ki drvijo po avtocestah s hitrostjo blizu (ali čez) dvesto kilometrov na uro. Tako imamo precej zoprno situacijo – ali se po avtocesti peljemo prepočasi ali prehitro, le po omejitvah ne. In varnostna razdalja? Očitno je to zgolj še prostor, kamor se vrivajo drugi avtomobili.
A kaj bi dali mnogi vozniki, da bi se lahko v teh dneh peljali tako hitro. Resda ne v strnjenih naseljih, ampak na avtocestah. Obnovitvenih del je toliko, da je gneča skoraj del vsakdana, in ker večina še ni šla na dopust, šolske počitnice pa so se začele danes, nervozo povzročata tudi jutranja in popoldanska prometna konica. In če se kje za povrhu zgodi še prometna nesreča, je kolaps popoln.
Večno vprašanje je tudi, kako se pravilno (in učinkovito) vključiti v zoženje voznih pasov.
Zdrava pamet in mirni živci
Objektivnih razlogov za gnečo je precej, zato nam na poti preostanejo le zdrava pamet in mirni živci, toda nemalokrat gnečo povečujejo nespretni in zasanjani vozniki. Namesto da bi se umaknili na vozni pas, mirno vozijo po prehitevalnem z veliko manjšo hitrostjo od predpisane, pri tem pa ne prehitevajo prav nobenega vozila.
Večno vprašanje je tudi, kako se pravilno (in učinkovito) vključiti v zoženje voznih pasov. Namesto da bi se v dveh pasovih vozili do konca in se potem v enega vključili po sistemu zadrge, se drenjanje začne več sto metrov pred zožitvijo, voznika, ki pelje (pravilno) do konca, pa čakajoči v koloni grdo gledajo, zakaj prehiteva, in ga potem ne spustijo medse.
Zoprna situacija
Toda kadar gneče ni, privrejo na plan objestneži, ki drvijo po avtocestah s hitrostjo blizu (ali čez) dvesto kilometrov na uro. Tako imamo precej zoprno situacijo – ali se po avtocesti peljemo prepočasi ali prehitro, le po omejitvah ne. In varnostna razdalja? Očitno je to zgolj še prostor, kamor se vrivajo drugi avtomobili.
