Možen je avto s porabo dva do tri litre goriva
11 vprašanj za Nika Miheliča
Odpri galerijo
Niko Mihelič
Foto Blaz Samec
Znane Slovence sprašujemo o njihovi »avtomobilistični« zgodovini in pričakovanjih, povezanih z alternativnimi pogonskimi sistemi, kot jih imajo hibridna in električna vozila. Tokrat je odgovarjal Niko Mihelič, dolgoletni avtomobilsko-prometni strokovnjak.
V marcu 1970 mi je bil nujen izpit za moped (ki sem ga imel, avta pa ne), zraven sem delal še izpit za avto. Izpitna vožnja je bila sedma ura, edini član komisije pa Peter Šefman, ki so se ga vsi bali. Šlo je brez težav. Prvi avto je bil moped in avtomobili redakcije Avto revije. Moj osebno prvi pa mislim, da spaček, ki mu je sledil še eden
Porsche 356, fičo, 101, porsche 911 S, dve bolhi, dva golfa, dva subaruja, scirocco in avto, ki sem ga izdelal sam, mihelič dina.
Opel corso in renault clio. Za današnje razmere sta »prehitra«.
Prevladal ne bo eden, ampak kombinacija vseh obstoječih in še kakšnega novega (tudi sam delam na tem področju). Verjetno bo več sprememb pri gorivih, več plina in alkohola, predvsem zadnji je obnovljiv. Dizelski motor je zanimiv zaradi izkoristka, sicer pa gorivo ni zadnja stopnja predelave nafte, tako da je tu vprašanje smotrnosti izkoriščanja goriva, ki vsebuje še marsikaj koristnega za druga področja.
Zagotovo hibridnemu. Ko se bo pisalo več o celotni energiji, ki je potrebna za pridobivanje električne energije in še bolj za izdelavo baterij, o surovinah za baterije in prostoru, načinu in energiji za njihovo razgradnjo, bo položaj drugačen. Energija za promet je namreč najbolj zgoščena v fosilnih gorivih. Preprosto vprašanje: kako daleč se lahko peljemo s kilogramom tekočega goriva in kako daleč s kilogramom polne baterije?
Prav tako bi bil že čas, da se začne ukrepati na področju razmerja med maso vozila in njegovega namena. Je zares potrebno, da se več kot 2,5 tone težka vozila uporabljajo za vožnjo, za katero zadoščajo vsaj za dve tretjini lažja? Predvsem za mesta je hibridna rešitev idealna. Za premikanje v kolonah od semaforja do semaforja ni potrebno veliko elektrike. Prepričan sem, da je mogoče izdelati avto, ki bi za vožnjo po predpisih potreboval le dva do tri litre goriva, kar je glede na elektriko v celoti zelo zanimivo. Vprašanje je le, kdo bo prvi in katera država bo to prva podprla.
Bistvo je onesnaževanje in čas enega polnjenja. Z današnjimi električnimi avtomobili si ne predstavljam denimo potovanja do Stuttgarta z nekajurnim postankom v Salzburgu (če bi čakalo prazno polnilno mesto), v obe smeri. Za nekatere že danes, za druge, predvsem tiste, ki se požvižgajo na varovanje okolja, pa pojutrišnjem je in bo ekologija največja prednost.
Bolje bi bilo, če bi me vprašali, koliko bo tehtal in koliko sedežev bo imel. Sem zagovornik nakupov tistega, kar potrebujem. Žalosten sem, da na cestah ni več mazd MX5 z zasedenima obema (edinima) sedežema, v primerjavi z dvoinvečtonci z enako »zasedbo«.
V Sloveniji je govor o javnem prevozu smešen. Če bi zares želeli, da bi bila javna vozila polna kot v »Jugi«, bi morala biti vožnja brezplačna. Vstopiš in se pelješ. Ker me zanima čas za pot od doma do cilja v celoti, ni javnega prometa, ki bi bil primerljiv z osebnim prometom (ob poznavanju vseh bližnjic tudi v »hudi uri«).
Kolo je zakon! Ampak zložljivo, ki je kot nekoč rezervno kolo vedno v prtljažniku (še raje dve). Pred leti sem si izdelal najboljše (glede na vozne lastnosti, način in hitrost zlaganja in življenje »s podrtim«) in Studio moderna ga je ponudil na trgu pod imenom bigfish. Za zadnjih 5 km, ko z avtom ne gre več, ko so redarji kot hijene ali ko preprosto z avtom ne prideš več nikamor, je zložljivo kolo zakon. (Nič nimam proti električnim, a dokler lahko in mi zdravnik to tudi priporoča, poganjam sam, elektrike ne potrebujem.)
Potniški prevoz z vlakom je v Sloveniji (razen na najdaljše razdalje) nesmisel. Tudi tu me zanima celoten čas, potreben za pot, in vlak seveda takoj odpade. Hitri vlaki so za Slovenijo predragi, Slovenija pa zanje premajhna. Če bi še bili del Jugoslavije, bi bilo drugače. V takratni birokratski državi je bilo treba velikokrat »skočiti« v Beograd samo po list papirja s pravo štampiljko. Tu je hitri vlak edina rešitev, saj bi prišel iz Ljubljane v Beograd in nazaj hitreje, kot smo takrat z norenjem pod stresom potrebovali v eno smer! To je logično in zato taki vlaki blestijo tam, kjer so polni na primerljivih razdaljah. Ne vem, kdaj sem se nazadnje in kdaj se bom spet peljal z vlakom.
S prometom se zelo veliko ukvarjam. Promet so ceste in vozila na njih, vendar težav ni, dokler se za krmilo (ali v čevlje) ne namesti človek. Za vsako nesrečo je krivo »početje« enega od udeležencev. V Sloveniji bi se že dolgo morali zavedati, da smo sredi Evrope, saj se najkrajši povezavi Portugalske z Rusijo in Anglije z Grčijo križata v našem glavnem mestu pred Figovcem. Tako so že v davnini, danes in bodo tudi jutri na naših cestah gneče v sorazmerju s ceno vožnje. Dokler je to dosegljivo vsakomur, bo za avtobus ljudi zasedalo do 400 metrov ceste.
Če sem malo bolj resen, manjka več zavedanja in znanja »upravljavcem vozil«, da bi izbrali primerno pot ob pravem času, prometna signalizacija pa bi morala natančneje opozarjati o nevarnostih in trenutno primerni hitrosti, da bi bilo potovanje čim bolj tekoče. Seveda bi morali predpisi odstraniti alkohol, onemogočiti uporabo telefonov in proizvajalcem prepovedati opremljati vozila z vsem nepotrebnim, kar odvrača pozornost voznika od resničnega vodenja vozil. Kaj je bila armaturna plošča prvega spačka, ki se je brez težav vozil po takratnih in današnjih cestah?
Kdaj ste opravili vozniški izpit in kateri je bil vaš prvi avtomobil?
V marcu 1970 mi je bil nujen izpit za moped (ki sem ga imel, avta pa ne), zraven sem delal še izpit za avto. Izpitna vožnja je bila sedma ura, edini član komisije pa Peter Šefman, ki so se ga vsi bali. Šlo je brez težav. Prvi avto je bil moped in avtomobili redakcije Avto revije. Moj osebno prvi pa mislim, da spaček, ki mu je sledil še eden
Potem so se zvrstili …
Porsche 356, fičo, 101, porsche 911 S, dve bolhi, dva golfa, dva subaruja, scirocco in avto, ki sem ga izdelal sam, mihelič dina.
Danes vozite? In zakaj?
Opel corso in renault clio. Za današnje razmere sta »prehitra«.
Kako vidite prihodnost razvoja pogonskih agregatov za osebna vozila? Kaj menite o prihodnosti dizelskih motorjev?
Prevladal ne bo eden, ampak kombinacija vseh obstoječih in še kakšnega novega (tudi sam delam na tem področju). Verjetno bo več sprememb pri gorivih, več plina in alkohola, predvsem zadnji je obnovljiv. Dizelski motor je zanimiv zaradi izkoristka, sicer pa gorivo ni zadnja stopnja predelave nafte, tako da je tu vprašanje smotrnosti izkoriščanja goriva, ki vsebuje še marsikaj koristnega za druga področja.
Kateremu pogonu dajete prednost med alternativnimi rešitvami: hibridnemu ali povsem električnemu?
Zagotovo hibridnemu. Ko se bo pisalo več o celotni energiji, ki je potrebna za pridobivanje električne energije in še bolj za izdelavo baterij, o surovinah za baterije in prostoru, načinu in energiji za njihovo razgradnjo, bo položaj drugačen. Energija za promet je namreč najbolj zgoščena v fosilnih gorivih. Preprosto vprašanje: kako daleč se lahko peljemo s kilogramom tekočega goriva in kako daleč s kilogramom polne baterije?
Prav tako bi bil že čas, da se začne ukrepati na področju razmerja med maso vozila in njegovega namena. Je zares potrebno, da se več kot 2,5 tone težka vozila uporabljajo za vožnjo, za katero zadoščajo vsaj za dve tretjini lažja? Predvsem za mesta je hibridna rešitev idealna. Za premikanje v kolonah od semaforja do semaforja ni potrebno veliko elektrike. Prepričan sem, da je mogoče izdelati avto, ki bi za vožnjo po predpisih potreboval le dva do tri litre goriva, kar je glede na elektriko v celoti zelo zanimivo. Vprašanje je le, kdo bo prvi in katera država bo to prva podprla.
Kaj je za vas prioriteta: prevožena razdalja z enim polnjenjem takšnega ali drugačnega goriva ali čistost?
Bistvo je onesnaževanje in čas enega polnjenja. Z današnjimi električnimi avtomobili si ne predstavljam denimo potovanja do Stuttgarta z nekajurnim postankom v Salzburgu (če bi čakalo prazno polnilno mesto), v obe smeri. Za nekatere že danes, za druge, predvsem tiste, ki se požvižgajo na varovanje okolja, pa pojutrišnjem je in bo ekologija največja prednost.
Kakšen pogon bo imel vaš naslednji avto?
Bolje bi bilo, če bi me vprašali, koliko bo tehtal in koliko sedežev bo imel. Sem zagovornik nakupov tistega, kar potrebujem. Žalosten sem, da na cestah ni več mazd MX5 z zasedenima obema (edinima) sedežema, v primerjavi z dvoinvečtonci z enako »zasedbo«.
Uporabljate javni prevoz?
V Sloveniji je govor o javnem prevozu smešen. Če bi zares želeli, da bi bila javna vozila polna kot v »Jugi«, bi morala biti vožnja brezplačna. Vstopiš in se pelješ. Ker me zanima čas za pot od doma do cilja v celoti, ni javnega prometa, ki bi bil primerljiv z osebnim prometom (ob poznavanju vseh bližnjic tudi v »hudi uri«).
Se vozite s kolesom – zgolj za rekreacijo ali tudi vsakdanje potrebe?
Kolo je zakon! Ampak zložljivo, ki je kot nekoč rezervno kolo vedno v prtljažniku (še raje dve). Pred leti sem si izdelal najboljše (glede na vozne lastnosti, način in hitrost zlaganja in življenje »s podrtim«) in Studio moderna ga je ponudil na trgu pod imenom bigfish. Za zadnjih 5 km, ko z avtom ne gre več, ko so redarji kot hijene ali ko preprosto z avtom ne prideš več nikamor, je zložljivo kolo zakon. (Nič nimam proti električnim, a dokler lahko in mi zdravnik to tudi priporoča, poganjam sam, elektrike ne potrebujem.)
Kdaj ste se nazadnje peljali z vlakom?
Potniški prevoz z vlakom je v Sloveniji (razen na najdaljše razdalje) nesmisel. Tudi tu me zanima celoten čas, potreben za pot, in vlak seveda takoj odpade. Hitri vlaki so za Slovenijo predragi, Slovenija pa zanje premajhna. Če bi še bili del Jugoslavije, bi bilo drugače. V takratni birokratski državi je bilo treba velikokrat »skočiti« v Beograd samo po list papirja s pravo štampiljko. Tu je hitri vlak edina rešitev, saj bi prišel iz Ljubljane v Beograd in nazaj hitreje, kot smo takrat z norenjem pod stresom potrebovali v eno smer! To je logično in zato taki vlaki blestijo tam, kjer so polni na primerljivih razdaljah. Ne vem, kdaj sem se nazadnje in kdaj se bom spet peljal z vlakom.
Katere so po vašem mnenju največje pomanjkljivosti na naših cestah oziroma v prometu? Kakšne rešitve predlagate?
S prometom se zelo veliko ukvarjam. Promet so ceste in vozila na njih, vendar težav ni, dokler se za krmilo (ali v čevlje) ne namesti človek. Za vsako nesrečo je krivo »početje« enega od udeležencev. V Sloveniji bi se že dolgo morali zavedati, da smo sredi Evrope, saj se najkrajši povezavi Portugalske z Rusijo in Anglije z Grčijo križata v našem glavnem mestu pred Figovcem. Tako so že v davnini, danes in bodo tudi jutri na naših cestah gneče v sorazmerju s ceno vožnje. Dokler je to dosegljivo vsakomur, bo za avtobus ljudi zasedalo do 400 metrov ceste.
Če sem malo bolj resen, manjka več zavedanja in znanja »upravljavcem vozil«, da bi izbrali primerno pot ob pravem času, prometna signalizacija pa bi morala natančneje opozarjati o nevarnostih in trenutno primerni hitrosti, da bi bilo potovanje čim bolj tekoče. Seveda bi morali predpisi odstraniti alkohol, onemogočiti uporabo telefonov in proizvajalcem prepovedati opremljati vozila z vsem nepotrebnim, kar odvrača pozornost voznika od resničnega vodenja vozil. Kaj je bila armaturna plošča prvega spačka, ki se je brez težav vozil po takratnih in današnjih cestah?
