Nihče se ne želi naokoli sprehajati z masko
11 vprašanj za Marjana Beltrama
Odpri galerijo
Marjan Beltram, izvršni direktor za turizem in storitve mobilnosti v družbi Nomago
Foto Jože Suhadolnik
Znane Slovence sprašujemo o njihovi »avtomobilistični« zgodovini in pričakovanjih, povezanih z alternativnimi pogonskimi sistemi, kot jih imajo hibridna in električna vozila. Tokrat je na naša vprašanja odgovarjal Marjan Beltram, izvršni direktor za turizem in storitve mobilnosti v družbi Nomago.
Mesec dni po dopolnjenem 18. rojstnem dnevu sem v rokah že držal vozniško dovoljenje. V Celju tedaj še nismo imeli tako dobro razvitega javnega potniškega prometa kot danes. Če si hotel priti kamorkoli ali se odpraviti na potovanje, si bil brez osebnega avta omejen, jaz pa sem si želel videti svet. Moj prvi avto je bila siva mazda 323. Ker je bil oče klepar, sem kupil razbito, nato pa smo jo popravili, dodali tedaj obvezni remus in jo naredili spet vozno.
Za mazdo so se zvrstili črn fiat tipo, honda civic, honda HRV, honda CRV in mercedes vito.
Trenutno vozim mercedes V, vendar z osebnim avtom naredim veliko manj kilometrov kot včasih. Morda le še kakšnih 15.000 na leto, še nekajkrat toliko pa z drugimi oblikami prevoza. Drugi družinski avto smo že pred časom prodali, saj po njem ni bilo več potrebe. Kadar se zgodi, da oba z ženo potrebujeva avto, eden od naju pač uporabi kolo, mestni potniški promet ali sistem souporabe vozil.
Prihodnost je zagotovo v avtonomnih vozilih, a menim, da jih lahko pričakujemo šele čez 20 let. Kaj bo poganjalo avtomobile, pa je težko napovedati. Plin, elektrika, vodik ali kombinacija različnih virov.
Bistveno je vprašanje, kaj je dejanski vir energije. Pri elektriki se moramo vprašati, kateri energent je potreben, da jo proizvedemo. Če je to premog, smo pravzaprav pri enakem pogonskem gorivu kot leta 1800. Če elektriko pridobivamo v vetrnih, sončnih ali hidroelektrarnah, pa že lahko govorimo o čisti energiji in ničelnem ogljičnem odtisu.
Eno brez drugega ni mogoče. Vsi želimo živeti v čistem okolju in se vsekakor ne želimo naokoli sprehajati z masko. A če želimo preiti na vozila s čistejšimi pogonskimi viri, morajo ta postati bolj prijazna do uporabnika. Množični prehod na električna vozila lahko torej pričakujemo šele, ko se bo povečal njihov doseg, razširila mreža polnilnic in skrajšal čas polnjenja.
Glede na trenutni razvoj bo verjetno električni. Že zdaj bi lahko rekel, da sem na polovici poti. Moj osebni avtomobil namreč poganja dizelsko gorivo, avtomobil iz sistema za souporabo pa elektrika.
Skoraj vsakodnevno. Na dnevne sestanke in opravke se večinoma odpravim s kolesom ali peš, redno uporabljam tudi mestni potniški promet. Tudi za pot na sestanke v Nemčiji, Italiji, Avstriji, na Hrvaškem, Slovaškem ali Madžarskem uporabljam mednarodne linije Nomago InterCity, saj so bolj udobne in priročne kot potovanje z letalom. Pri razdaljah do približno 500 kilometrov je avtobus mnogokrat tudi veliko hitrejši način mobilnosti kot letalo. Še zlasti če upoštevaš, da moraš najprej priti do letališča, kjer moraš biti najmanj uro pred letom, nato uro ali dve letiš, pol ure čakaš prtljago, nato pa potrebuješ še dodatno uro, da prideš od letališča do središča mesta.
Na sestanke v bližini službe se v lepem vremenu praviloma odpravim s kolesom, saj sem običajno že na pol poti do cilja, preden bi se usedel v taksi. Nedolgo tega smo se v naši družini navdušili tudi nad gorskim kolesarstvom, kadar gremo z družino na krajši dopust, pa imamo kolesa skoraj vedno s seboj.
Verjetno sem se nazadnje vozil z vlakom, ko sem šel iz Londona v Pariz. Na potovanjih sicer redno uporabljam javni potniški promet. Ko sem bil v Frankfurtu, sem se na sejem v Düsseldorfu odpravil s hitrim vlakom, na Japonskem pa smo se premikali z njihovimi vlaki, ki dosežejo vrtoglave hitrosti.
Preveč razmišljamo, kako ceste razširiti, namesto da bi se ukvarjali s tem, kako zmanjšati promet. Gneče na cestah so posledica in ne vzrok. Razmišljati moramo širše. Širše ceste bi morda začasno omilile prometne kolapse, vendar bi bili čez pet ali deset let spet na točki, ko bi razmišljali o štiri- ali morda celo petpasovnici. Zato smo v Nomagu tudi začeli pobudo 50:1, s katero želimo 50 ljudi spraviti na 1 avtobus in 50 avtomobilov s cest. A pobuda ima še širši pomen. Zakaj ne bi podjetja in država ljudem, ki se na delo vozijo z javnim prevozom, polovice tega časa priznala v delovni čas, saj lahko čas na avtobusu porabijo tudi za delo? Ljudje bi se hitro preusmerili na javni prevoz, hkrati pa bi tako pridobili dodatno uro ali dve prostega časa za družino, prijatelje ali športne dejavnosti.
Kdaj ste opravili vozniški izpit in kateri je bil vaš prvi avtomobil?
Mesec dni po dopolnjenem 18. rojstnem dnevu sem v rokah že držal vozniško dovoljenje. V Celju tedaj še nismo imeli tako dobro razvitega javnega potniškega prometa kot danes. Če si hotel priti kamorkoli ali se odpraviti na potovanje, si bil brez osebnega avta omejen, jaz pa sem si želel videti svet. Moj prvi avto je bila siva mazda 323. Ker je bil oče klepar, sem kupil razbito, nato pa smo jo popravili, dodali tedaj obvezni remus in jo naredili spet vozno.
Potem so se zvrstili …
Za mazdo so se zvrstili črn fiat tipo, honda civic, honda HRV, honda CRV in mercedes vito.
Danes vozite?
Trenutno vozim mercedes V, vendar z osebnim avtom naredim veliko manj kilometrov kot včasih. Morda le še kakšnih 15.000 na leto, še nekajkrat toliko pa z drugimi oblikami prevoza. Drugi družinski avto smo že pred časom prodali, saj po njem ni bilo več potrebe. Kadar se zgodi, da oba z ženo potrebujeva avto, eden od naju pač uporabi kolo, mestni potniški promet ali sistem souporabe vozil.
Kako vidite prihodnost razvoja pogonskih agregatov za osebna vozila? Kaj menite o prihodnosti dizelskih motorjev?
Prihodnost je zagotovo v avtonomnih vozilih, a menim, da jih lahko pričakujemo šele čez 20 let. Kaj bo poganjalo avtomobile, pa je težko napovedati. Plin, elektrika, vodik ali kombinacija različnih virov.
Kateremu pogonu dajete prednost med alternativnimi rešitvami: hibridnemu ali povsem električnemu?
Bistveno je vprašanje, kaj je dejanski vir energije. Pri elektriki se moramo vprašati, kateri energent je potreben, da jo proizvedemo. Če je to premog, smo pravzaprav pri enakem pogonskem gorivu kot leta 1800. Če elektriko pridobivamo v vetrnih, sončnih ali hidroelektrarnah, pa že lahko govorimo o čisti energiji in ničelnem ogljičnem odtisu.
Kaj je za vas prioriteta: prevožena razdalja z enim polnjenjem takšnega ali drugačnega goriva ali čistost izpustov?
Eno brez drugega ni mogoče. Vsi želimo živeti v čistem okolju in se vsekakor ne želimo naokoli sprehajati z masko. A če želimo preiti na vozila s čistejšimi pogonskimi viri, morajo ta postati bolj prijazna do uporabnika. Množični prehod na električna vozila lahko torej pričakujemo šele, ko se bo povečal njihov doseg, razširila mreža polnilnic in skrajšal čas polnjenja.
Kakšen pogon bo imel vaš naslednji avto?
Glede na trenutni razvoj bo verjetno električni. Že zdaj bi lahko rekel, da sem na polovici poti. Moj osebni avtomobil namreč poganja dizelsko gorivo, avtomobil iz sistema za souporabo pa elektrika.
Uporabljate javni prevoz?
Skoraj vsakodnevno. Na dnevne sestanke in opravke se večinoma odpravim s kolesom ali peš, redno uporabljam tudi mestni potniški promet. Tudi za pot na sestanke v Nemčiji, Italiji, Avstriji, na Hrvaškem, Slovaškem ali Madžarskem uporabljam mednarodne linije Nomago InterCity, saj so bolj udobne in priročne kot potovanje z letalom. Pri razdaljah do približno 500 kilometrov je avtobus mnogokrat tudi veliko hitrejši način mobilnosti kot letalo. Še zlasti če upoštevaš, da moraš najprej priti do letališča, kjer moraš biti najmanj uro pred letom, nato uro ali dve letiš, pol ure čakaš prtljago, nato pa potrebuješ še dodatno uro, da prideš od letališča do središča mesta.
Se vozite s kolesom – zgolj za rekreacijo ali tudi vsakdanje potrebe?
Na sestanke v bližini službe se v lepem vremenu praviloma odpravim s kolesom, saj sem običajno že na pol poti do cilja, preden bi se usedel v taksi. Nedolgo tega smo se v naši družini navdušili tudi nad gorskim kolesarstvom, kadar gremo z družino na krajši dopust, pa imamo kolesa skoraj vedno s seboj.
Kdaj ste se nazadnje peljali z vlakom?
Verjetno sem se nazadnje vozil z vlakom, ko sem šel iz Londona v Pariz. Na potovanjih sicer redno uporabljam javni potniški promet. Ko sem bil v Frankfurtu, sem se na sejem v Düsseldorfu odpravil s hitrim vlakom, na Japonskem pa smo se premikali z njihovimi vlaki, ki dosežejo vrtoglave hitrosti.
Katere so po vašem mnenju največje pomanjkljivosti na naših cestah oziroma v prometu?
Preveč razmišljamo, kako ceste razširiti, namesto da bi se ukvarjali s tem, kako zmanjšati promet. Gneče na cestah so posledica in ne vzrok. Razmišljati moramo širše. Širše ceste bi morda začasno omilile prometne kolapse, vendar bi bili čez pet ali deset let spet na točki, ko bi razmišljali o štiri- ali morda celo petpasovnici. Zato smo v Nomagu tudi začeli pobudo 50:1, s katero želimo 50 ljudi spraviti na 1 avtobus in 50 avtomobilov s cest. A pobuda ima še širši pomen. Zakaj ne bi podjetja in država ljudem, ki se na delo vozijo z javnim prevozom, polovice tega časa priznala v delovni čas, saj lahko čas na avtobusu porabijo tudi za delo? Ljudje bi se hitro preusmerili na javni prevoz, hkrati pa bi tako pridobili dodatno uro ali dve prostega časa za družino, prijatelje ali športne dejavnosti.
