Oldsmobile je končal v jezercu med aligatorji

Tokrat je na naša vprašanja odgovarjal dr. Tom Turk, redni profesor biokemije na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljub­ljani.

Objavljeno
30. junij 2019 08.00
Posodobljeno
30. junij 2019 08.00
Tom Turk. FOTO: osebni arhiv
Znane Slovence sprašujemo o njihovi »avtomobilistični« zgodovini in pričakovanjih, povezanih z alternativnimi pogonskimi sistemi, kot jih imajo hibridna in električna vozila. Tokrat je na naša vprašanja odgovarjal dr. Tom Turk, redni profesor biokemije na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljub­ljani in zagovornik ohranjanja naravnega okolja in trajnostnega razvoja.


Kdaj ste opravili vozniški izpit in kateri je bil vaš prvi avtomobil? Potem so se zvrstili …


Izpit sem opravil leta 1978, moj prvi avtomobil je bil leto pozneje VW hrošč letnik 1966 s 1300-kubičnim agregatom. Herbač je bil najprej bele barve, po karambolu, ki ga je zagrešil moj prijatelj, je po popravilu postal temno rjav z rdečimi sedeži in belimi kolesnimi obroči. Nostalgično seveda, še vedno moj najljubši avto. Opel kadett karavan, mazda 323, ford escort karavan (moj daleč najslabši avto, če ne štejem ameriških), mazda premacy, nissan qashqai in končno kia sportage, ki jo vozim zdaj. Vmes sem leta 1989 v ZDA vozil cestno križarko chevy malibu, ki sem jo kot študent kupil od nekega Madžara in je že po mesecu vožnje tako razpadla, da sem moral za sprejem na odpad plačati 50 dolarjev. Nadomestil sem jo s fordom escortom (z za ameriške razmere nenavadnim ročnim menjalnikom), ki tudi ni bil prida.

V letih 1997 in 1998 pa sem na Floridi vozil oldsmobil cutlass sierra, za tiste čase lep, klasični izdelek ameriške avtomobilske industrije, s katerim pa sem imel ogromno težav. Ko sem odhajal iz ZDA, je bil popolnoma obnovljen. To me je stalo kar nekaj denarja, a sem ga pred odhodom domov kar solidno prodal. No, pozneje sem izvedel, da je končal v nekem jezercu med aligatorji, ker je nova lastnica pozabila zategniti ročno zavoro. Vsi, razen zadnjih dveh avtomobilov, so imeli bencinski motor.


Danes vozite? In zakaj?


Kot rečeno, kio sportage 4WD, letnik 2014, z dizelskim pogonom 2.0 Cdi in samodejnim menjalnikom. Priznam, ekološko ne najbolj sprejemljiv avto. Razlog, da ga vozim, je ta, da sem ga dobil po zelo ugodni ceni (testni avto z 8000 kilometri) in da ustreza mojim potrebam, ker je dovolj prostoren, pa ne prevelik in premore štirikolesni pogon, ki mi pogosto pride prav.


Kako vidite prihodnost razvoja pogonskih agregatov za osebna vozila?


Hibridni pogoni imajo vsekakor prednost pred popolnoma električnimi in tistimi redkimi, ki jih poganja vodik, bodo pa tudi ti nekoč gotovo prevladali.


Kaj menite o prihodnosti dizelskih motorjev?


Nekaj časa bodo še na trgu, vendar se mi zdi, da njihova prihodnost, kljub izboljšavam, ni rožnata.


Kateremu pogonu dajete prednost med alternativnimi rešitvami: hibridnemu ali povsem električnemu?


Za zdaj hibridnemu, ker tak pogon omogoča večjo avtonomijo.


Kaj je za vas prioriteta: prevožena razdalja z enim polnjenjem takšnega ali drugačnega goriva ali čistost izpustov?


Če bi imeli popolnoma električni avtomobili večjo avtonomijo in bi bili cenovno bolj dostopni, bi se vsekakor odločil za električni pogon. Tudi zato, ker imam doma sončno elektrarno in bi se res prevažal popolnoma trajnostno.


Kakšen pogon bo imel vaš naslednji avto?


Skoraj gotovo hibridni.


Uporabljate javni prevoz?


Redko.


Se vozite s kolesom – zgolj za rekreacijo ali tudi vsakdanje potrebe?


Ne, se pa v bodoče (zdaj, ko je žena delno upokojena) nameravam voziti v službo, do katere imam približno 15 kilometrov, z električnim kolesom.


Kdaj ste se nazadnje peljali z vlakom?


Dolgo je tega.


Katere so po vašem mnenju največje pomanjkljivosti na naših cestah oziroma v prometu? Kakšne rešitve predlagate?


Nedvomno tovorni promet. Ta je obupen in pomeni hudo obremenitev tako za ceste kot okolje. Ena sama majhna nesreča na ljubljanski obvoznici lahko ustvari prometni kaos. Neki četrtek, nedolgo nazaj, sem se dopoldne peljal proti Kopru. Kolona tovornjakov in drugih vozil je segala od ljubljanske obvoznice do Unca (in to sploh ni nekaj posebnega). Obstoječe ceste popolnoma zadostujejo za osebni promet, zato jih ni treba širiti. Nujno pa je investirati v železniško infrastrukturo in večino tovornega prometa preusmeriti na železnico. Tako bo tudi z vlakom udobneje in hitreje potovati in se bo tudi osebni promet po cestah zmanjšal. Pa še nekaj, dela na avtocestah bi glede na milejše zime lahko opravljali tudi v jesenskih, zimskih in zgod­njepomladanskih mesecih, ne pa tako, kot dela Dars, ko vse izvaja v poletni sezoni ter ustvarja dodatni kaos in nejevoljo ljudi, ujetih v neskončne kolone.