Tudi kolo je treba nekje pustiti

Ljubljana in druga mesta preganjajo avtomobile iz središč in spodbujajo kolesarjenje. Na parkirno mesto enega avtomobila je mogoče postaviti šest koles, toda ta vendarle niso breztelesna. Ogledali smo si, kako je Ljub­ljana pripravljena na stoječi kolesarski promet in kaj je mogoče storiti, da bo še bolje.



Pred približno petdesetimi leti je Ljubljana še bila kolesarsko mesto. Na boljših mestnih hišah so poganjale tablice s prepovedjo naslanjanja koles na fasado, boljša kolesa pa so bila opremljena z gumastim prstanom na krmilu, da pri prislanjanju ne bi poškodovala ometa. Pred sodiščem in ponekod drugod so stale dvonivojske kolesarnice z nadstreškom in čuvajem – takšno parkiranje ni bilo zastonj! Potem je zavladal avtomobil.



Danes imajo celo najbolj zanikrno vzdrževana kolesa stransko oporo in jih prav redko prislanjamo na zidove, zato so tablice s prepovedjo skoraj popolnoma izginile. Zaradi stranske opore pravzaprav stojala sploh ne bi bila potrebna, toda kolesarska duša preveč stremi k anarhiji in parkiranju vsevprek. Kar bi kvarilo vtis tega in onega najlepšega mesta na svetu. Dejstvo je, da so v ožjem središču Ljubljane (pa tudi drugih mest) in pri nekaterih javnih ustanovah presenetljivo dobro in v zadostni količini poskrbeli za parkiranje koles. Odličen primer je pred kratkim urejena kolesarnica na železniški postaji. V tla sidrana stojala so oglati loki iz nerjavnih cevi, kakršni so se uveljavili po celotnem mestnem središču. Strinjamo se, da so stojala dokaj elegantna, da omogočajo dovolj udobno parkiranje vseh vrst koles in ne tratijo prostora. Kolesarnica premore celo Uniorjev vzdrževalni steber z osnovnim orodjem na jeklenih pletenicah in kompresor za polnjenje zračnic. Pred mariborsko postajo že nekaj let stoji zaprta in s plačljivimi magnetnimi karticami nadzorovana kolesarnica, ki pa ni namenjena mimoidočim uporabnikom. Upamo, da Ljubljana ne bo uvedla parkiranja koles samo za imetnike urbane. Od ljubljanske železniške postaje bi si želeli le še, da bi tudi južni vhod na podhod naredili prevozen za kolesa (pravzaprav za invalidske vozičke), kot je to urejeno na severni strani. Načeloma je promet s kolesi tu prepovedan, toda povezava se je močno uveljavila in kolesarjem je težko kaj prepovedati.

Od prepovedi do urejenih kolesarnic

Manj poenoteno je parkiranje koles pred posameznimi ustanovami. Najdemo vse mogoče od brezbrižne prepovedi do urejenih, toda že pozimi premajhnih kolesarnic. Veliko je še betonskih podstavkov, ki so nekdaj, ko je bila večina koles velikosti 28 palcev, dobro služili namenu. Danes ti marsikaterega kolesa ne uspe vtak­niti v stojalo in najdejo se nočni junaki, ki z veseljem in lahkoto poškodujejo tako parkirano kolo. Kovinska stojala so najrazličnejših oblik in jih pogosto druži le lastnost, da se v njih krmila zoprno zatikajo med seboj.
Zanimiv je primer boljše ljubljanske trgovske hiše, ki se pretežno ukvarja s prodajo koles, delov in opreme, pa do nedavnega ni imela pred vhodom nikakršnega stojala za kolesa. Tudi pred zdravstvenimi ustanovami poskušajo narediti red med množico parkiranih koles, a jim primanjkuje prostora. Še huje je seveda po ožjih mestnih ulicah, kjer pred vhodi v stavbe pustijo kolo le brezobzirneži. Najbrž se bomo morali celo kolesarji, kot že dolgo tega avtomobilisti, navaditi, da ne bomo mogli vedno parkirati prav pred vhodi.

Pri stavbah, ki imajo avtomobilsko parkirišče, predlagamo, da v sezoni mesto ali dve spremenijo v kolesarsko parkirišče – takrat se mnogo avtomobilistov tako in tako prelevi v kolesarje. Težava bi lahko nastala z zimskim spravilom kolesarskih stojal, a bi bilo mogoče kovinske loke postaviti na škarjaste podstavke in jih za spravilo preprosto stisniti skupaj. Za dobrega ključavničarja takšno ali montažno stojalo ni noben problem.