Otroštvo med mamino risalnico in očetovo delavnico

Tri arhitektke, mama Maca ter njeni hčeri Kaja in Lana Strle, so v Studiu 3S design združile ideje in moči za prodoren vstop na oblikovalski trg.
Objavljeno
16. junij 2015 17.37
Družina Strle, tri arhitektke, mama in dve hčerki v Trzinu, 15. junija 2015
Helena Peternel Pečauer, Panorama
Helena Peternel Pečauer, Panorama
Vsaka družina piše svojo zgodbo, a le redke se lahko pohvalijo s tako uspešno, kot jo ima Strletova. Pred tremi leti je Maca s hčerama Kajo in Lano ustanovila studio 3S design. Ravno v krizi so arhitektke našle priložnost in začele uresničevati ideje, ki so se v njihovih glavah že dolgo kalile.

Pravijo, da je celo v slabem nekaj dobrega, kar se je pokazalo tudi pri njih. »V življenju pride trenutek, ko ugotoviš, da je treba stopiti korak naprej. In 3S design studio je bil naš korak naprej. Odločile smo se, da tudi formalno združimo misli, mnenja, poglede, znanje in izkušnje. Naše delo nikoli ni bilo samo služba, ampak tudi hobi in način življenja. Tega poklica po osmih urah ne moreš odložiti. Živiš ga 24 ur na dan. Po eni strani nas to povezuje, po drugi ponuja nove izzive. In ravno izzivi so naše gonilo,« je poudarila Maca Strle.

Že kot študentka je delala v velikem biroju. Velike projekte. »Veliko sem se naučila, a hkrati ugotovila, da mi takšno delo ni ravno pisano na kožo, saj nisem imela stikov z uporabniki,« je povedala. Zgodaj se je poročila z inženirjem strojništva Matejem Strletom in kmalu postala še mamica. »Da bi lahko čim več časa preživela s hčerama, sem se začela ukvarjati z grafiko, 15 let sem v samozaložbi oblikovala poslovna darila, potem pa sem se spet vrnila k projektiranju. Z možem sva imela skupno podjetje. On se je ukvarjal s strojništvom, jaz s svojo stroko. Imela sva skupno računovodstvo, da sva znižala stroške. Tudi Matej ima veliko smisla za arhitekturo, tako da ideja o skupnem podjetju ni bila tako zelo čudna.«

Zaljubljeni v arhitekturo

V pogovor se je vključila 26-letna Lana, ki je pri Strletovih očitno najbolj nabrita, in hudomušno pripomnila: »Lahko potrdim, da je tudi oče zaljubljen v arhitekturo. Zadnjič smo urejali družinske slike in s sestro sva žalostni ugotovili, da nisva skoraj na nobeni. Starši so na naših potovanjih ves čas slikali samo stavbe, podrobnosti s fasad in strukturne rešitve.« Vse so se zasmejale, mama pa je to skušala opravičiti: »Pač nismo tipični. Smo družina, ki jo bolj zanima okolica kakor pa priložnost, da bi se pred drugimi hvalili, kje vse smo bili.«

Ne da bi se hvalila, je 28-letna Kaja povedala, da je po diplomi na ljubljanski univerzi prvi magisterij iz urbanističnega načrtovanja pridobila na Danskem. Vrnila se je v Ljubljano in magistrirala še iz arhitekture. Zdaj je tehnična sodelavka na fakulteti, poleg tega dela tudi v družinskem biroju, kjer prepletajo industrijsko oblikovanje in arhitekturo.

Tudi njena sestra kot tehnična sodelavka že redno pomaga profesorju pri predmetu konstrukcije 2, čeprav je še študentka. Na moje začudenje nad zavidljivo aktivnostjo se je Lana odzvala: »Obe sva bili povabljeni k sodelovanju. Verjetno so pri naju opazili potencial. S Kajo sva otroštvo preživeli tako rekoč med mamino risalnico in očetovo kovinsko delavnico. Meni se je zdelo nadvse imenitno, da sem se lahko igrala z ostanki materialov.« Mama jo je dopolnila: »Nikoli se nista igrali z običajnimi igračami. Z možem sva vedno spodbujala njuno ustvarjalnost.« Spet Lana: »Kaja je že pri šestih vedela, da bo arhitektka, jaz sem se pa kar dobro upirala misli, da bi šla po maminih stopinjah. Še v srednji šoli sem kolebala med fiziko, kemijo in strojništvom, a me je umetnostna zgodovina prepričala, da bi bila arhitektura sijajen kompromis. Na fakulteti sem takoj vedela, da sem se prav odločila.«

Kaja je poudarila, da ju oče in mama nikoli nista v nič silila, sta pa s sestro že od malega opazovali, kako oba uživata pri delu: »Celo kakšno soboto in nedeljo smo preživeli v delavnici in se imeli zelo fino ...« Maca je smeje se dodala: »Z možem sva se hecala, da nama bo socialna vzela otroka, ker sva jima pustila toliko svobode. Včasih sva jima kar v sobo prinesla tri vedra mivke, jo stresla na tla, dekleti pa sta uživali v igri. V dnevni sobi smo imeli vse fotelje obrnjene okrog, ker so bili zanju ladje ali avtomobili. Ves čas sta kaj ustvarjali. Za maškare, na primer, kostumov nikoli nismo kupili, ampak smo jih oblikovali po njunih zamislih. Tudi pri kuhi sta bili aktivni. Med počitnicami smo po tri dni posvetile šivanju. Hišo smo spremenile v šivalnico in se učile krojiti z različnimi vrstami blaga. Punci sta že od malega veliko eksperimentirali in razvijali domišljijo.«

Maca in Matej za hčeri nikoli nista imela posebnih načrtov. »Že v osnovni šoli sem jima povedala, da lahko v življenju počneta, kar koli želita. Rekla sem jima, da sem njuna mama in ju bom imela rada, četudi bosta čistilki. Zame je vsako delo častno. Nikoli ju nisva silila k učenju in pisanju nalog. Zgodaj sta morali sami prevzeti odgovornost za svoje obveznosti,« je povedala Maca.

Z združenimi močmi

Pa vendar sta Kaja in Lana, na lastno željo seveda, že zelo zgodaj začeli sodelovati pri risanju hiš. No, ne še dobesedno, a starši so tudi njiju spraševali po mnenju o svojih projektih. Ko sta šli na fakulteto, je stvar postala bolj resna in ni kazalo drugega, kot da združijo svoje znanje, ideje in moči v skupnem podjetju. Kot že rečeno, so leta 2012 ustanovile Studio 3S design. Čeprav so nekateri prepričani, da služba in družba, v tem primeru družina, ne gresta skupaj, pri Strletovih ni tako.

Kaja: »Ne morem trditi, da se nikoli ne skregamo. Nasprotno. Imamo različne poglede na strokovne rešitve in jih odločno zagovarjamo. Smo zelo temperamentni, a naša prednost je to, da nihče ni zamerljiv.« Lana jo je dopolnila: »Sodelovanje nas je prisililo, da smo v odnosih odrasli. Kadar se spremo, se za pol ure umaknemo, se ohladimo, razmislimo, potem pa se spet dobimo. Doslej nam je še vedno uspelo najti odličen kompromis. Nikomur ni težko priznati, da se je zmotil.«

Maca je poudarila, da se največkrat zaplete, ker so vsi štirje družinski člani individualisti in perfekcionisti: »Zlasti Matej, ki ne prenese nedokončanih projektov. Jaz pa sem se že naučila, da vsakega ne moreš končati stoodstotno. Življenje je le eno. Določiti je treba kriterije, po katerih je mogoče kakšno stvar sprejeti, četudi se ne zdi popolna, a je še vedno zelo dobra. Tudi dekleti sva naučila določati prioritete. Že zelo zgodaj smo uvedli glasovanje, zdaj pa nam že čedalje pogosteje uspe najti konsenz.«

Danes, ko je čas denar, se dekleta ne morejo po več tednov zadrževati pri eni in isti težavi. »Ljudje pač delamo tudi napake, a pomembno je, da jih znamo sprejeti in se iz njih kaj naučimo,« je pripomnila Kaja. »Starši nama tudi to dovolijo, je pa res, da mama marsikatero najino idejo nadgradi z odlično življenjsko rešitvijo. Ima pač več izkušenj. Ko razmisliva, se nama zdi čudno, da tega nisva sami uvideli.« Maco pa spodbujajo sveže ideje njenih deklet: »Včasih me izkušnje prav omejujejo, zato osnovni razvoj idej prepuščam hčerama.«

Potrebe narekujejo rešitve

Da bi lažje preizkušale svoje rešitve v praksi, so se, potem ko so ustanovile podjetje, iz risalnice preselile tudi v očetovo kovinarsko delavnico. Z njegovo pomočjo so zasnovale linijo pohištva Steelline. Prvi izdelek pod to blagovno znamko je bil Plutoo, zanimivo stojalo za odlaganje oblačil. »Nastal je iz naše lastne potrebe. Prej smo cunje puščali povsod. Ko so ga prijateljice videle, so bile navdušene. Izdelek smo izpopolnile in ga ponudile na trgu,« je povedala Maca.

Ostale so zveste oblikovanju notranje opreme in tudi druge izdelke zasnovale na podlagi svojih potreb in izkušenj. Tako so nastale uporabne kovinske poličke, ki jih je mogoče preprosto priviti, denimo pod kuhinjske elemente in priročne klubske mizice. Povezale so se tudi s proizvajalci sedežnih garnitur Feydom. Funkcionalne poličke, ki jih oblikujejo, lahko vsakdo po svojih željah namesti na rob sedežev, nanje pa odloži knjigo ali pijačo.

Lani se je podjetje 3S design, v sklopu Top idej, predstavilo tudi na sejmu Ambient. Njihove modulne letne kuhinje so vzbudile veliko pozornosti. Ko so risale hiše, so naročniki pogosto želeli rešitev za pripravljanje piknikov na svojem vrtu. Strletove so tako zasnovale elemente, iz katerih lahko vsakdo, po svojih potrebah, željah in finančnih zmožnostih, preprosto sestavi svoj kuhinjski kotiček v naravi in ga kasneje spreminja in dopolnjuje. Ker se v glavah arhitektk iz družine Strle kar kreše od novih, uporabnih idej, bomo o njih gotovo prav kmalu slišali še kaj novega.