Angleški božični kolač

Uvoženi znani anglosaški božični napev v smiselnem slovenskem prevodu omenja, da bo na praznični mizi potica, govori pa pravzaprav o tradicionalni zadevi, ki je prišla iz otoške kuhinje na koncu obilne božične večerje. Christmas pudding. Domislica za čas zaukazane kulinarične ekscesnosti, ko je treba na mizo postaviti najboljše, kar kdo premore. Na Peloponezu je to Kristusov kruh, christopsomo, v Švici birnbrod, v Milanu imajo svoj panettone, frankofoni svet pozna panjač iz biskvitnega testa, s čokolado oblito »poleno«, okrašeno z gobicami iz marcipana ali pečenega stepenega beljaka, Angleži pa niso mogli brez svojih ingverjevih medenjakov in – čudaškega božičnega kolača. V njem se je znašlo res marsikaj, od mlete perutnine, fazana, jerebice, zajčjega, govejega in ovčjega mesa in medu, kandiranih pomaranč in limon (včasih nerazrezanih), rozin, jabolk, sliv, brusnic, drobtin, brendija, jabolčnika, piva, sladkorja in gore začimb z vzhoda. Križarji so v svojih malhah domov pač prinesli marsikaj uporabnega, cimet, klinčki, poper in muškatni oreh pa so dokazovali tudi premožnost tistega, ki je te »darove modrecev« dodal testu svojega kolača.

Izvor božičnega kolača postavljajo v srednji vek, ko so se na Otoku navdušili nad vsem tistim, kar so tovorile ladje z vzhoda, sprva pa je bilo zanj – kot se za artefakt, tesno povezan z religijo – zaukazanih trinajst sestavin, ki naj bi predstavljale Kristusa in njegovih dvanajst apostolov. Priprava kolača je bila natančno kodificirana: v čast treh kraljev je moral sestavine z leseno žlico mešati vsak član družine, veljalo je, da je treba mešati od vzhoda proti zahodu, tudi čas priprave je bil natančno določen, »pudinga« se je bilo treba po tradiciji lotiti na nedeljo pred začetkom adventa, med mešanjem pa si je vsakdo lahko kaj potihem zaželel. Sprva je bil kolač bolj tekoče, kašaste konsistence, saj je bila za osnovo ovsena kaša in so ga kot postno hrano srebali pred začetkom božičnega praznovanja, pozneje, ko so začeli dodajati posušeno sadje, jajca in drobtine, se je končni izdelek precej spremenil – po dolgotrajnem kuhanju v prtu (običajno je kuhanje trajalo osem ur, lahko pa tudi dlje) je moral biti podoben topovski krogli, vrhunec pa je prišel ob serviranju, ko so kroglo polili z žganjem in jo na mizo prinesli v temi. Goreča pijača je seveda predstavljala, tako so takrat razlagali, Kristusovo trpljenje, vendar pa so sredi sedemnajstega stoletja takratni puritanci kolač poskušali prepovedati, češ da je zaradi prebogatih sestavin povsem neprimeren za ljudi, ki zares sledijo božji besedi.

Stoletje kasneje je njegov sloves povzdignil in razširil britanski dvor (recept za kolač je bil – prvič z imenom christmas pudding – objavljen leta 1830), a šele princ Albert je za božični kolač res navdušil viktorijanske množice. Tradicija je zahtevala, da se v kolač̌ vtakne predmet – prstan, kovanec, naprstnik, zrno fižola – ki naj bi tistemu, ki ga bo odkril na svojem krožniku, prinesel srečo, bogastvo ali poroko v prihajajočem letu. Za tistega, ki je v njem našel gumb, pa so menili, da bo za vekomaj ostal neporočen. Angleži so ta po njihovem mnenju več kot imenitni temni kolač prav radi pošiljali prijateljem v kolonije in misijone, v Avstralijo, Kanado in drugam, in prav kmalu se je pokazalo, da je v prtu kuhana različica veliko obstojnejša kot pečena. Vse, kar je bilo treba narediti, je bilo, da si kolač pred serviranjem znova pogrel, še najbolje v pari (tudi to je trajalo dve, tri ali štiri ure), in postregel toplega. Danes obstajata dve metodi priprave: eni zagovarjajo čim daljše namakanje rozin, brusnic in drugega sadja v brendiju, drugi kot neizogibno sestavino (po tem, ko je kolač že zdavnaj postal nemesna jed) poudarjajo predvsem maščobo oziroma loj, ki da ga je treba primešati drugim sestavinam, da bi ohranili vsaj delček njegove starosvetnosti.