Čemaž: hudič se skriva v podrobnostih

Kdaj ga začnemo nabirati, kako dolgo traja sezona, na kaj moramo biti pozorni, s čim ga lahko zamenjamo.

Objavljeno
28. marec 2019 11.00
Posodobljeno
28. marec 2019 11.00
Čemaž ni samotarska rastlina. Ponavadi raste v obsežnih kolonijah. Foto Aleš Černivec
Muhastemu marcu, s temperaturami, ki so skozi mesec nihale od ledišča do toplih dvajset stopinj, sledi pravi pomladni mesec, april. Regratovo solato namesto česna lahko obogati čemaž. Čemaževa juha, čemažev pesto in skutni namazi s čemažem so zadnja leta postali vsakdanje jedi ne samo na domači mizi, ampak tudi v gostinski ponudbi. Kdaj ga začnemo nabirati in kako dolgo traja sezona, na kaj moramo biti pozorni in kako se izognemo usodnim zamenjavam s strupenimi rastlinami ...

image
Čemaž se najprej prebije na svetlo na prisojnih pobočjih ob robovih svetlih listnatih gozdov, na jasah ali med listopadnim grmičevjem, kjer ima tudi nekaj vlage.
Foto Mavric Pivk


Kje iskati, če se prvič podamo na lov za aromatičnim zelenjem?

Čemaž se najprej prebije na svetlo na prisojnih pobočjih ob robovih svetlih listnatih gozdov, na jasah ali med listopadnim grmičevjem, kjer ima tudi nekaj vlage. Primorska, štajerska, pomurska in dolenjska rastišča tega bližnjega sorodnika česna so že vredna obiska. V višjih legah Notranjske, Gorenjske, Primorske in Koroške bo čemaž ozelenil gozdna tla vsak čas.

Kako na prvi pogled ugotovimo, da smo na pravem kraju?

Čemaž ni samotarska rastlina. Ponavadi raste v obsežnih kolonijah. Na osončenih pobočjih presvetljenih gozdov se pogosto razrašča v velikih sklenjenih zaplatah. Prav ta značilnost je lahko nevarno zavajajoča. Nepotrpežljivi nabiralci – nabiranje divjih rastlin v naravi je v resnici velik privilegij, sprostitev in obogatitev domačega jedilnika hkrati, zato si za to razkošje privoščimo dovolj časa – se ga lotijo, kot da gre za življenje in smrt. Rastlin ne žanjemo z raznim strah vzbujajočim hladnim orožjem, od velikih nožev do srpov in fovčev, ampak jih nabiramo posamično. Tako že takoj opazimo »vsiljivca«, ki se je skril med naš plen.

So listi smrtno nevarnega jesenskega podleska, ki je od leta 2000 spravil v grob toliko nabiralcev čemaža kot v stotih letih napadi medvedov, res tako zelo podobni čemaževim?

Na prvi pogled morda so, toda ali si rastline, ki jih občudujemo in celo nabiramo za uživanje ali pripravke za krepitev zdravja, ne zaslužijo več kot en sam površen pogled? Mladi listi čemaža so zelo svetlo zelene barve, mladi listi jesenskega podleska pa so temneje zeleni. Na otip ima čemaž tanke, svilnate liste, podlesek pa debelejše. In tisto najpomembnejše: vsak list čemaža ima svoje dobro vidno stebelce, mladi listi krajše, starejši tudi deset centimetrov dolgo, vsekakor pa tako dobro razvito, da lahko liste s stebelci brez težav nabiramo v šopek. To je tudi najboljši način nabiranja. Listi podleska rastejo iz čebulice tako, da ovijajo drug drugega, torej nimajo svojega stebla.

image
Čemaževa juha, čemažev pesto in skutni namazi s čemažem so zadnja leta postali vsakdanje jedi. Foto Roman Šipić


Ali pretiravamo, ko govorimo o smrtnih primerih?

Res so od leta 2000 zaradi zastrupitve s podleskom umrli trije ljudje, več deset pa jih je potrebovalo zdravljenje, vendar bi bila najslabša možna kombinacija, če bi nas med nabiranjem čemaža, ki bi ga ravno zamenjali s podleskom, presenetil medved ali medvedka s svojimi kosmatimi kepicami ... Zato med nabiranjem poleg nosa pridno uporabljajmo še oči in ušesa. Spomladi se tudi medvedi pasejo po svežem zelenju, z istim namenom kot ljudje: z rastlinsko hrano, posebno takšno, ki je bogata s hranili in zdravilnimi učinkovinami, kakor je čemaž, je dobro in koristno prečistiti in osvežiti telo. Latinski imeni Allium ursinum in Ursus arctos, prvo označuje čemaž (v prevodu pomeni medvedji luk), drugo pa rjavega medveda, nista zastonj sorodni.

Ima čemaž še kakšno drugo lastnost, po kateri ga prepoznamo?

Tudi pri nabiranju čemaža je naš najboljši prijatelj nos. Nahodni raje ne stikajmo za aromatičnimi rastlinami. Tistim z občutljivejšim vohom se niti skloniti ni treba, pa že vohajo oster duh česna. Če suličast list odtrgamo in zmečkamo med prsti, je vonj po česnu tako močan, da ga nikakor ne moremo zamenjati z neprijetnim vonjem drugih zeli s podobnimi listi.

Kaj pa, če se zamenjava vendarle pripeti? Kakšni so znaki zastrupitve z jesenskim podleskom?

Zelo dramatični. Najprej se pojavijo hude prebavne motnje. Dve uri do 12 ur po zaužitju podleska bolnikom postane slabo, bruhajo, močno jih boli v trebuhu, imajo hudo drisko, ki je lahko krvava. V 24 do 72 urah po zastrupitvi nastanejo okvare srca, jeter, ledvic, trebušne slinavke in pljuč. Pri bolnikih, ki preživijo prvi dve fazi zastrupitve, se po štirih do petih dneh zniža število belih krvnih celic in število ploščic, zato se poveča nevarnost za okužbe in krvavitve. Po dveh do treh tednih jim izpadejo še lasje in dlake.

Kakšna količina je lahko usodna?

Že če med čemaž pomešamo liste ene ali dveh rastlin jesenskega podleska, je lahko izid smrten.

In zamenjave z drugimi rastlinami?

Čemaž lahko zamenjamo tudi z belo čmeriko, ki pa začne odganjati nekoliko pozneje in večinoma raste na bolj vlažnih travnikih, vendar se posamezna rastlina lahko znajde tudi tam, kjer raste čemaž. Zastrupitve s čmeriko ponavadi niso smrtne, čeprav povzroči motnje srčnega ritma, nizek krvni tlak in v skrajnem primeru tudi smrt. Bolniki začnejo bruhati običajno že po pol ure, nato pa se pojavijo težave z živčevjem, predvsem z motnjami vida, utrip se upočasni, možna je izguba zavesti. Čemaž so zamenjali tudi že s šmarnico, ki se olista maja, ko sezona nabiranja čemaža že pojenjuje, čeprav so uporabna tudi snežno bela socvetja čemaža, ki imajo še močnejšo aromo kot listi. Šmarnica ima podobne liste, vendar so malo trši, predvsem pa nimajo značilnega česnastega vonja. Tudi šmarnica je smrtno nevarna.

ℹRazlike med čemažem in jesenskim podleskom
• Mladi listi čemaža so zelo svetlo zelene barve, pri jesenskem podlesku pa so temneje zeleni.
• Na otip ima čemaž tanke, svilnate liste, podlesek pa debelejše.
• Vsak list čemaža ima svoje dobro vidno stebelce. Listi podleska nimajo svojega stebla.


Kje je najbolje poiskati zanesljivo pomoč pri spoznavanju rastlin? Na internetu je mogoče najti vse.

Najbolje je čim večkrat obiskati botanični vrt. Če je ljubljanski predaleč, ima svoj botanični vrt tudi mariborska univerza, poleg tega ima čemaž na vrtu najbrž kdo od prijateljev. Rastline najlažje spoznavamo tako, da nam jih kdo pokaže. Drugi vir so dobre knjige, kjer so rastline opisane in narisane (za prepoznavanje je to boljše od fotografij) z vsemi značilnostmi, od korenine do ploda ali semena, oblike listov, stebel, cveta, rastišča in podobnosti z drugimi rastlinami. Internet je za prve informacije koristen, vendar je zaradi tega, ker so na različnih spletnih straneh pogosto iste informacije, prekopirane iz kdo ve katerega vira, in zaradi premajhne natančnosti nezanesljiv. Hudič pa se skriva v podrobnostih, pravijo. Če za vajo izkopljemo čemaž, podlesek in šmarnico, bomo videli, da ima čemaž podolgovato belo čebulico, podlesek čebulast gomolj z rjavo lupino, šmarnica pa kratko koreniko, iz katere izraščajo kot laski tanke koreninice.

Je čemaž res tako zdravilna in koristna zel, da je vredno tvegati?
Najbrž bo nekaj na tem, da spomladi čisti organizem in je še bolj zdravilen od udomačenega sorodnika česna. Stari Rimljani so čemaž čislali bolj kot česen. Vendar je tako kot pri vsaki stvari: preveč dobrega še na kruhu škodi, pravi star pregovor. Tudi pretiravanje s čemažem lahko izniči njegove koristne lastnosti. Še najboljši je v zmernih količinah, skupaj s stranskimi učinki: nekaj lagodnih ur v naravi, kjer poleg čemaža raste nešteto zanimivih in očarljivih rastlin, med katerimi se sprehajajo živali, tudi tako mogočne, kot je rjavi medved.