Februar v kuhinji s Slavko Ilich

Dnevi se daljšajo, misli že uhajajo k novi setveni sezoni ...

Objavljeno
02. februar 2015 10.44
Slavka Ilich
Slavka Ilich
Zime so vedno manj zime, kakršnih se spominjamo. Tudi če bo letošnja pred slovesom morda še zamahnila z repom, pogled na koledar in zaplate zvončkov naznan­jajo, da se ji čas izteka. Dnevi se daljšajo in v februarju mi misli že uhajajo k novi setveni sezoni na vrtu.

S preselitvijo v manjše stanovanje sem letos dobila še nekaj deset metrov zemlje, ki jih bo tudi treba obdelati. Spet sem vzela v roke svoje sejalne načrte iz prejšnjih let (kolobarjenje je pač nujno za zdravo zelenjavo!) in sezname zelenjave, ki sem jo sejala in sadila lani. Pri tem seveda ne smem pozabiti sladko-mučnega iskanja novosti po internetu. Zadnja leta si ta »odkritja« izmenjujem s prijateljico. Letos sem nekaj malega »preplonkala« in seznam je že skoraj pripravljen. Ker imava podoben okus, si bova pošiljke zlahka razdelili.

Letos sva obe za začetek naročili »novi« paradižnik zlatava z oranžnimi plodovi. Ko tak zrel paradižnik prerežeš, naj bi bil, kot piše, podoben rdeči pomaranči: rumena lupina in rdeče meso … Lepo, vendar bova šele videli, kakšen okus bo imel. To je najpomembnejše! Lani naju je prijetno presenetil okus paradižnika indigo apple, ki na pogled, milo rečeno, še malo ni bil lepotec: črn, kot jajčevec, z rdečo sredico.

Letos bom vsekakor – tako kot si obljubim vsako leto – večkrat sejala azijske rastline za solatne liste (ko bo čas za to!) ali vsaj za sočne poganjke, ki jih lahko pridelam v šotnih lončkih na okenski polici. Prve so mi že zrasle! Ko je prišla vnukinja, ki ima s tem veliko veselja, sva nežna stebelca z drobnimi listki porezali in potresli po solati. Sama jih rada tudi zmeljem in ponudim v smutiju s sadjem za dobro jutro.

Kako sem bila vesela, ko sem minulo soboto na ljubljanski tržnici spet »srečala« mešanico za solato, sestavljeno iz mizune in mladih listov pese, blitve, špinače in kislice! Dokupila sem šopek redkvic in gomolj črne redkve in že je nastal okusen solatni krožnik, opisan v receptu na koncu.

Seveda, med favoriti letošnje sezone so tudi redkvice (semena zdaj dobimo tudi pri nas) in pese, (oboje) različnih barv. Njihove na gosto posejane poganjke začnem puliti – in s tem rahljati! –, že ko zrastejo pet centimetrov visoko. Uporabim jih na solati, ko se gomolji odebelijo na 3–4 centimetre, pa jih spečem, zavite v alufolijo. Druge pustim, da se debelijo naprej, in opazujem, kako različne okuse imajo!

Nikakor ne bom pozabila posejati graha, ki je lani tako obrodil, da sem ga prvič v življenju zamrznila! Letos sem posadila v lončke še po pet grahkov, da sem njihove poganjke dodala v juho (prvi recept!). Lani mi je bil všeč grah z vijoličastimi stroki, nato peteršiljevolistni, pa seveda sladki, ki ga jemo kar z lupino. Tudi letos bodo imeli svoj prostor na gredi!

Poleg zelenega in rumenega fižola ne bo manjkala nizka francoska sorta temno vijoličaste barve! Pri nas imamo sicer najraje fižol sorte canellini, a ga pojemo več, kot bi ga lahko pridelala, zato ga kupim kar v pločevinki! Iz njega sem naredila tudi namaz, za malico!

Zaradi pomanjkanja prostora brstičnega ohrovta doslej nisem sadila veliko, tudi letos pa se bo po ena rastlina skodranega brstičnika petit poisy zagotovo košatila na vsaki gredi! Ima (netipično) odprte in nakodrane glavice, kot drobne ohrovtke! Lepo!

Le na bob sem lani pozabila – glede na milo zimo bi bil že velik, saj ga lahko sadimo novembra –, zato ga bom kupila.

Kaj pa bom še sejala … izveste, prihodnji mesec!