Je lepa, je nežna, trpežna ...

K špargljem oziroma belušem, o katerih pišemo v tokratni Kuhalnici, se poda suho belo vino. Nekateri v sezoni te zelenjave omenjajo in priporočajo tako imenovano špargljevo vino.

Mišljeno je tisto, ki se poda k jedem iz špargljev, vendar pa je to povsem neprimeren izraz. Kako zelo, bi se morda zavedli, če bi po enaki logiki govorili o svinjskem ali telečjem vinu.

Med drugimi se k špargljevim jedem odlično poda rebula, ki je mineralno vino s poudarjeno sortnostjo s svežimi sadnimi aromami, ki spominjajo na citruse, jabolko, lipo in cedro. Z zorjenjem v sodu pridobi kompleksnejše arome in dodatno polnost okusa.

Je glavna vinska sorta Goriških brd. Z njo je zasajenih več kakor 400 hektarov, kar pomeni približno 22 odstotkov vseh briških vinogradov.

Če je vino z enakim imenom nekoč veljalo za preprosto in so ga večinoma prodajali kot odprto, se je to v zadnjih desetletjih bistveno spremenilo, saj so briški vinarji dokazali, da je rebula lahko veliko vino, ki ga je mogoče pridelati v različnih oblikah, tj. kot peneče se, sveže, močno ali sladko.

Tudi na zadnjem sejmu Prowein, ki velja za enega največjih in najpomembnejših dogodkov za vinsko stroko, je bila Slovenija predvsem zaradi te pa tudi nekaterih drugih lokalnih sort prepoznana kot vinska dežela, kakor je po vrnitvi iz Düsseldorfa zapisal Aleks Simčič.

Širjenje

Odlike rebule kot sorte, ki so predvsem trpežnost, odpornost proti suši in kakovost, so povzročile njeno hitro širjenje. Ampelotehnika se je v zadnjih letih močno spremenila, gostota sajenja se je povečala, v vinogradih prevladuje enojni gujot, hektarska obremenitev se vztrajno manjša. Klonska selekcija je usmerjena v klone rumene rebule, ki daje najbogatejša vina.



Čeprav so zaradi potenciala sorte mogoči različni vinski slogi, pa je na splošno vino iz rebule sveže in s prijetno kislino, zato je še posebno primerna za sveža sadna vina. Ob majhnih trsnih obremenitvah in popolnoma dozorelem grozdju pa je lahko tudi bogato, polno, medeno in mineralno vino.

Z zorenjem pridobiva medenost, vonj po cedri in kruhovi skorji. Prepoznavna je v vseh najboljših briških zvrsteh (cuvéejih), saj jim daje svežino in regionalno prepoznavnost. Dobre rezultate daje tudi kot osnova za peneča se vina.

Vzgodovini vinogradništva lahko v zvezi z rebulo preberemo, da je Lucius Janius Moderatus Colomella v svojem 13 knjig obsegajočem delu De re Rustica, napisanem v prvem stoletju našega štetja, naštel vse sorte trte oziroma grozdja, ki so tedaj rasle v Italiji in Galiji, to je na obeh straneh reke Pad. V njegovih izjemno natančnih opisih najdemo tudi vrste Rubellana albuelis in Rebuncula ali Rebucula, ki so po etimologiji izraza in opisu podobne rebuli.

Rebula (rebolla, ribuele, ribuele zale, ribolla di Rosazzo, raibola, rabola) je kot sorta vinske trte prvikrat omenjena v Furlaniji v kupo-prodajni pogodbi iz leta 1299, in sicer jo kot plačilno sredstvo omenja notar Ermanno di Gemona v Notariorum Joppi. Da je že dolgo tudi v Goriških brdih, prav tako dokazujejo številni zgodovinski viri. Tja so jo prinesli Rimljani, ki so jo imenovali helvola.

Pridelovanje rebule je bilo verjetno zelo razširjeno, v opisu vinskega letnika 1327 pa je poudarjen majhen pridelek rebule, tako v Furlaniji kakor na Vipavskem in v Istri. V Brdih je v pisnih virih prvič omenjena v kupo-prodajni pogodbi iz leta 1336 v vasi Višnjevik, ki je v srednjem veku slovela po Rittersbergu, najstarejši graščini v okolici.

Henrik iz graščine Rittersberg je kupil vinograd, v katerem so vsako leto pridelali šest veder rebule. Vedelo se je, da je rebula iz Višnjevika, Gradnega in Krasnega najboljša, zato so jo trgovci najprej pokupili. Ni torej nenavadno, da so v Višnjeviku, eni redkih briških vasic, ki nima cerkve, ustanovili Društvo ljubiteljev rebule in vsako leto sredi aprila pripravijo praznik rebule in oljčnega olja.

Dobrota

Rebula kot vino je bilo v 14. stoletju zelo cenjeno. V Vidmu so jo kot posebno dobroto ponujali vsem pomembnim gostom, ko so prvič obiskali te kraje. Leta 1402 je bil izdan zakonik, ki je urejal prodajo vina in prepovedoval mešanje slabega ali navadnega vina z rebulo. Zanimivo je tudi pričevanje Pavla Santonia, tajnika oglejskega patriarha iz leta 1485, ki pravi, da je dal duhovnik iz vasi Tristach pri Lienzu škofu iz Caorle in njegovemu spremstvu po jedi kozarec najboljše pristne rebule, da bi prebava bolje in hitreje delovala.

Beneški senat je leta 1592 cesarju Karlu V. ob njegovem obisku podaril sod rebule. To vino so zlasti cenili Nemci, o čemer govori tudi podatek, da je avstrijski vojvoda Leopold III. ob predaji mesta Trst vnesel v pogodbo klavzulo z zahtevo, da mu mora mesto vsako leto dati 10 oren najboljše rebule. V 18. stoletju je Antonio Musnig v svojem delu Clima goritiense rebulo omenil kot vodilno belo sorto na goriškem območju.

Tudi v poročilu o IV. avstrijskem enološkem kongresu v Gorici od 16. do 20. septembra 1891 je zelo obširno opisana rebula, in sicer med drugim piše, da je »domača vrsta belega vina, ki naj bi bila znana že iz rimskih časov pod imenom evola«. Poročilo navaja več podvrsti: zeleno rebulo, rumeno rebulo, garganjo in tako imenovano glero ali glerjo.

Iz tega poročila izvemo tudi, da so v 19. stoletju v briških vinogradih rasle skoraj vse te sorte, vendar je bilo največ grganje in rumene rebule. Rebula je bila, tako uči zgodovina, najboljša in v vsem primerna za nadaljnjo gojitev, predvsem zato, ker je fliš, ki v Brdih prevladuje, zanjo najprimernejše zemljišče.



Torej ni avtohtona briška sorta, kakor nekateri zmotno navajajo, je pa tradicionalna in lokalna sorta Goriških brd. »Je lepa, je sladka, je žlahtna, je dobra, je trpežna, je nežna, je slastna«, je nekoč rekel enolog in vinski poznavalec Darinko Ribolica, ki že 27. leto deluje kot enolog v Kleti Brda in je s temi besedami opisal to značilno vinsko sorto slovenske Toskane, kakor nekateri pravijo Brdom.

Priimek

Darinko Ribolica je strokovnjak, ki ga z rebulo povezuje že ime. Ribolica ni pogost priimek, tako da so vsi v ožjem sorodstvu. Družina izhaja iz majhne vasi Barbana, kjer je bila rebula omenjena že v 13. stoletju. Tako so se z vinogradništvom ukvarjali že predniki mojstra tradicionalne sorte Goriških brd, prav verjetno pa je, da so po rebuli dobili tudi družinsko ime.



Darinko Ribolica pa nima do rebule posebnega odnosa le zaradi družinskih korenin in imena, ampak še posebno zato, ker gre za univerzalno staro sorto z različnimi obrazi, ki jo lahko prikažejo v zelo različnih oblikah, kot penino, sortno mlado sveže vino, barikirano, macerirano ipd.

Prav zaradi teh lastnosti rebule je Darinko Ribolica pred leti začel ustvarjati novo podobo te sorte na podlagi zapiskov, ki govorijo o tem, kako so pokalco ali črno rebulo pripravljali na poseben način, tako da so avgusta sode dimili s šopkom lokalnih zdravilnih zelišč, z rožmarinom, lovorjem, šetrajem, timijanom in žajbljem. V

anje so polnili rdeče vino, ki so mu rekli motnik, vsa kletarska dela pa so opravili ob stari luni ali vetrovnem vremenu. Ribolica je rdeče vino zamenjal z belo rebulo, a ohranil starinsko ime zanj, in na ta način ustvaril resnično posebno vino, s čimer je svojo ljubezen do domačih Brd vdihnil v vino in dokazal, da lahko rebula vedno preseneti.

Motnik Kleti Brda je torej svojstvena rebula, pridelana po srednjeveški metodi, ko sta enolog Ribolica in kletar Igor Skubin na podlagi zapisov v knjigi Rebula nekoč in danes avtorice Tanje Gomiršek obudila stare recepte in jih interpretirala na sodoben način.

Rebula ima za Brda poseben pomen in je nekakšen zaščitni znak tega območja. Zaradi enostavnosti in univerzalnosti postaja vse bolj priljubljena tudi v Italiji, kjer prav tako rastejo vinogradi s to sorto. A za Ribolico je prava le ena, briška. Verjetno ni naključje, da je njegovo študentsko sobo, študiral je na Biotehnični fakulteti Univerze v Ljubljani, krasil plakat s kozarcem vina, orado in geslom »rebula da, toda briška«.

Vsekakor je briška rebula drugačna od drugih, na primer vipavske, kraške ali italijanske. V Brdih je najbolj tradicionalna, najbolj pomembna in najbolj prepoznavna sorta. Pridelujejo jo številni briški vinogradniki in vinarji, njena največja pridelovalka pa je Klet Brda, ki je pridela od milijona do milijona in pol litrov na leto.

Tudi na oni strani Brd, ki se italijansko imenujejo Collio, jo pridelujejo, na primer v slovenski vasi Oslavje s postopkom podaljšane maceracije Joško Gravner, ki je med drugim znan po vinu, ki zori v amforah. Kakor je v nedavnem intervjuju za Finance povedala njegova hči, rebula najbolje izrazi njihov terroir, in to v dobrih in manj dobrih letnikih. »V krasnih letnikih je rebula najboljše vino, v težkih pa se najbolje izkaže,« je povedala.

V Kleti Brda rebule vinificirajo na različne načine, od penine do sveže rebule s poudarjeno sortnostjo do zrelejših in bolj kompleksnih, pa tudi iz sušenega grozdja in s starodavnimi postopki. Poda se k različnim jedem, k belemu mesu, nepikantnim sirom, poletnim solatam, zelenjavi in zeliščem, jedem iz rib in morskih sadežev.

Primerna je tudi kot aperitivno vino ob hladnih prigrizkih. Briška lapornata tla, sončne lege na strmih pobočjih in veliko ročnega dela so razmere, v katerih je mogoče pridelati najboljše rebule.