Kaj stoji za ceno ptujskega lüka in česna?
Ročna pridelava zahteva visoke proizvodne stroške. Cenovno dostopni uvozniki hibridov.
Odpri galerijo
Ptujski lük pridelujejo po tradicionalnih postopkih že več kot 200 let, ponekod celo 300 let. FOTO: Samanta Gomboc
»Na lük smo ponosni, vsi lükarji mi, čeglih nam oči zasolzi,« pojejo ptujski lükarji. Na Ptujskem je ostalo le še pet lükarskih kmetij, ki pridelujejo lük z zaščiteno geografsko označbo in negujejo tradicijo. Še ga spletajo v vence, v katerih je lahko šest ali dvanajst čebul. Ptujski okoliš pa je znan tudi po pridelavi ptujskega česna.
Ptujski lük je pridelan iz avtohtone sorte ptujske rdeče čebule in je za domačine nesnovna kulturna dediščina. Kot pravijo pridelovalci, je ključ do uspeha visokokakovostnih kmetijskih pridelkov s shemami posebne kakovosti v povezovanju pridelovalcev in ustvarjanju uspešnih prodajnih poti.
Lükarji so se zato povezali v skupino pridelovalcev z zaščiteno geografsko označbo in za promocijo celo pridobili evropska sredstva. Dejavno želijo vplivati na znanje potrošnikov in prehranske navade, vzgajati pa želijo predvsem mlajše generacije. Je to način, kako se boriti proti velikim multinacionalkam? Kot kaže, da.
Tradicija spletanja v vence je del kulturne dediščine, zaklad, ki se ga trudijo ohraniti za prihodnje generacije. Pridelujejo ga po tradicionalnih postopkih že več kot 200 let, ponekod celo 300. Vseh pet kmetij pa štafeto pridelave ptujskega ponosa predaja ali je že predalo mlajšim generacijam.
»Mladi smo mogoče malo bolj zagnani, malo bolj optimistični,« nam zaupa Anja Pignar iz kmetije Pignar. Cena je bistveno višja v primerjavi z uvoženo čebulo. »Nekoliko dražji je zaradi tega, ker je to vse ročno pridelano. Pobrano, prebrano, spakirano, tudi opleto je vse z rokami,« pojasni Janez Horvat iz Gočlove kmetije. In čeprav bi se Slovenija s čebulo lahko samooskrbovala, večino še vedno uvozimo. Za razliko od uvoženega pa ptujski lük ni obdelan s sredstvi za obstojnost, ampak potrošnik v trgovini dobi takšnega, kot je zrasel na polju.
»Pri vsaki čebuli, ki po novem letu v sredini nima znakov življenja, ko jo prerežete, je vprašanje, če je še živa. Verjemite, da to ni naravna stvar,« slikovito opiše Branko Majerič iz Kmetije Majerič in predsednik zelenjavne verige. Skupno sicer pridelovalci ptujskega lüka na okoli desetih hektarjih njiv pridelajo več kot 200 ton ptujskega lüka z zaščiteno geografsko označbo.
Ptujski česen je nekoliko manjši kot tisti iz uvoza, a ima veliko bolj intenziven okus kot uvožen, so jasni kmetje. Pridelovalci razlikujejo med avtohtonim česnom ptujski jesenski in ptujski spomladanski, ki ju pridelujejo tudi na kmetiji Čeh v Podvincih. »Jesenski se sadi jeseni, spomladanski spomladi. Mi se pač držimo jesenskega, ker imamo tudi ostala dela na kmetiji in nam sajenje v jeseni bolj ustreza.
Tudi izkušnje so nas pripeljale do ugotovitve, da ima jesenski česen boljšo skladiščno vrednost, pa še debelejši zraste kot spomladanski,« nam zaupa Sandra Čeh iz sicer živinorejske kmetije Čeh. Česen sadijo že peto leto. »Prvorazredni česen vedno prodamo v glavicah, vse ostalo, kar je bolj drobno ali pa s poškodbami, pa predelamo. Od letos imamo na kmetiji dopolnilno dejavnost, sušimo česen v česnov čips in izdelujemo domači česen v prahu,« pojasni. Lani so na približno 50 arih zemlje pridelali tono česna.
V zadnjih petih letih je ponudba slovenskega česna na trgovskih policah zrasla. »Če gre za priznano poreklo česna in če gre za avtohtono sorto, si ta česen na slovenski polici za slovenskega potrošnika gotovo zasluži svoje mesto in tudi temu primerno ceno. Česen za pet evrov na polici trgovca ne more biti ptujski česen,« pojasni predsednik zelenjavne verige. Temu prikimajo tudi kmetje. Pridelek je namreč majhen, cena pa »mizerno nizka«.
S česnom je dela precej, povedo pridelovalci: »Za en kilogram česna je potrebnega res veliko ročnega dela. Vsako glavico česna moraš tolikokrat imeti v roki – moraš ga dati v zemljo, ga prekopati, pobrati, očistiti, odrezati, spakirati … Zato je tudi višja cena. In seveda zato, ker je domače. Vemo, kaj jemo.«
Cene za česen, ki ga pridelujejo, niti ne primerjajo s cenami na trgovski policah, pravijo: »Vsaka glava našega česna je živa. Ni takšen kot v trgovini, ki je pošprican in bel. Mi se niti ne trudimo, da bi bil naš česen čist. Naj se vidi, da je iz naše zemlje.«
Ptujski lük je pridelan iz avtohtone sorte ptujske rdeče čebule in je za domačine nesnovna kulturna dediščina. Kot pravijo pridelovalci, je ključ do uspeha visokokakovostnih kmetijskih pridelkov s shemami posebne kakovosti v povezovanju pridelovalcev in ustvarjanju uspešnih prodajnih poti.
Lükarji so se zato povezali v skupino pridelovalcev z zaščiteno geografsko označbo in za promocijo celo pridobili evropska sredstva. Dejavno želijo vplivati na znanje potrošnikov in prehranske navade, vzgajati pa želijo predvsem mlajše generacije. Je to način, kako se boriti proti velikim multinacionalkam? Kot kaže, da.
Tradicija v rokah mladih
Tradicija spletanja v vence je del kulturne dediščine, zaklad, ki se ga trudijo ohraniti za prihodnje generacije. Pridelujejo ga po tradicionalnih postopkih že več kot 200 let, ponekod celo 300. Vseh pet kmetij pa štafeto pridelave ptujskega ponosa predaja ali je že predalo mlajšim generacijam.
Česen za pet evrov na polici trgovca ne more biti ptujski česen. FOTO: Ivan Gerenčer
»Mladi smo mogoče malo bolj zagnani, malo bolj optimistični,« nam zaupa Anja Pignar iz kmetije Pignar. Cena je bistveno višja v primerjavi z uvoženo čebulo. »Nekoliko dražji je zaradi tega, ker je to vse ročno pridelano. Pobrano, prebrano, spakirano, tudi opleto je vse z rokami,« pojasni Janez Horvat iz Gočlove kmetije. In čeprav bi se Slovenija s čebulo lahko samooskrbovala, večino še vedno uvozimo. Za razliko od uvoženega pa ptujski lük ni obdelan s sredstvi za obstojnost, ampak potrošnik v trgovini dobi takšnega, kot je zrasel na polju.
»Pri vsaki čebuli, ki po novem letu v sredini nima znakov življenja, ko jo prerežete, je vprašanje, če je še živa. Verjemite, da to ni naravna stvar,« slikovito opiše Branko Majerič iz Kmetije Majerič in predsednik zelenjavne verige. Skupno sicer pridelovalci ptujskega lüka na okoli desetih hektarjih njiv pridelajo več kot 200 ton ptujskega lüka z zaščiteno geografsko označbo.
Cena za česen še vedno »mizerno nizka«
Ptujski česen je nekoliko manjši kot tisti iz uvoza, a ima veliko bolj intenziven okus kot uvožen, so jasni kmetje. Pridelovalci razlikujejo med avtohtonim česnom ptujski jesenski in ptujski spomladanski, ki ju pridelujejo tudi na kmetiji Čeh v Podvincih. »Jesenski se sadi jeseni, spomladanski spomladi. Mi se pač držimo jesenskega, ker imamo tudi ostala dela na kmetiji in nam sajenje v jeseni bolj ustreza.
Tudi izkušnje so nas pripeljale do ugotovitve, da ima jesenski česen boljšo skladiščno vrednost, pa še debelejši zraste kot spomladanski,« nam zaupa Sandra Čeh iz sicer živinorejske kmetije Čeh. Česen sadijo že peto leto. »Prvorazredni česen vedno prodamo v glavicah, vse ostalo, kar je bolj drobno ali pa s poškodbami, pa predelamo. Od letos imamo na kmetiji dopolnilno dejavnost, sušimo česen v česnov čips in izdelujemo domači česen v prahu,« pojasni. Lani so na približno 50 arih zemlje pridelali tono česna.
Česen za pet evrov na polici trgovca ne more biti ptujski česen. FOTO: Špela Ankele
V zadnjih petih letih je ponudba slovenskega česna na trgovskih policah zrasla. »Če gre za priznano poreklo česna in če gre za avtohtono sorto, si ta česen na slovenski polici za slovenskega potrošnika gotovo zasluži svoje mesto in tudi temu primerno ceno. Česen za pet evrov na polici trgovca ne more biti ptujski česen,« pojasni predsednik zelenjavne verige. Temu prikimajo tudi kmetje. Pridelek je namreč majhen, cena pa »mizerno nizka«.
S česnom je dela precej, povedo pridelovalci: »Za en kilogram česna je potrebnega res veliko ročnega dela. Vsako glavico česna moraš tolikokrat imeti v roki – moraš ga dati v zemljo, ga prekopati, pobrati, očistiti, odrezati, spakirati … Zato je tudi višja cena. In seveda zato, ker je domače. Vemo, kaj jemo.«
Cene za česen, ki ga pridelujejo, niti ne primerjajo s cenami na trgovski policah, pravijo: »Vsaka glava našega česna je živa. Ni takšen kot v trgovini, ki je pošprican in bel. Mi se niti ne trudimo, da bi bil naš česen čist. Naj se vidi, da je iz naše zemlje.«
