Ladijska kuhinja Tatjane Pregl Kobe

Bivanje na barki je način življenja, kuhanje na barki pa njegov nepogrešljivi del, največkrat zelo drugačen od tistega doma. » Namreč, ko ladja izpluje iz marine, veljajo za ladijsko kuharijo določene zakonitosti in utečena pravila. Eno izmed njih, najosnovnejše, se glasi: skuhaj iz tega, kar imaš na razpolago. Naslednje pravilo v ladijski kuhinji je: napolni shrambo, naj bo pred izplutjem natrpana. Predvsem tudi z mlekom in vodo v plastenkah vsaj za teden dni, obvezen je velik kos slanine ali pršuta ... »Kadar je mogoče, kupimo dovolj kruha,« našteva Janez Kobe, arhitekt, nekdaj strasten podvodni ribič. Med drugim je projektiral Slovensko plažo v Budvi, Vrtove sunca v Dubrovniku in Hotel Admiral v Slanem, v času tega dela pa je vedno bival na barki, kot je pravil vsem svojim plovilom.

»Če nekaj dni ne moremo v trgovino, naredimo kruhke v jajčku,« doda Tatjana, umetnostna zgodovinarka, pesnica in avtorica številnih strokovnih del ter pesniških zbirk za odrasle in otroke. »Jemo jih kot slano ali sladko jed, s sirom, pršutom ali s kakšno marmelado, lahko pa tudi kot prilogo h kuhanim jedem,« je njena pripoved praktična, ko navežemo pogovor po skypu. Na računalniškem zaslonu odprto okence pokaže, da je nad marino v Biogradu nebo oblačno, v trupu njune motorne barke pa mehanika, ki se trudita odpraviti napako v motorju, zaradi katere ne morejo izpluti na odprto morje.


… in podaljšane konzerve

Zaloga konzervirane hrane je zapoved prejšnjega pravila: saj ne, da bi Janez in Tatjana v tridesetletnem križarjenju kdaj doživela kakšno resno robinzoniado, »a nikoli ne veš. Morje je lahko zelo zahrbtno in nevarno, kar nekaj takih situacij imamo že za seboj,« vrejo spomini, ki bi, zapisani, zavzeli preveč odmerjenega prostora. Če konzervo »podaljšajo«, lahko pripravijo okusno jed, kot recimo »podaljšani ragu«, ki nima le duhovitega imena, po njunem ima tudi duhovit okus.

V ladijski kuhinji je dovolj prostora za hranjenje zalog suhe hrane, v klasičnem velikem hladilniku, ki deluje le, ko je priključen na agregat, med plovbo ali v marini torej, za plastenko vode, svežega mleka, masla, sira, sadja in občutljive zelenjave. Ob hladilniku, pojasnjujeta, je poseben prostor za krompir, čebulo, limone, česen, jajčevce, bučke, korenje in drugo, kar se obvezno hrani v papirnatih vrečkah, ne v polivinilastih. »Zdaj, ko Janez več ne lovi, so ribe na jedilniku in v hladilniku le, če jih dobiva na tržnici ali pri najini biograjski ribarici na pomolu, če vstaneva dovolj zgodaj.« Barka ima notranjo in zunanjo kuhinjo – zunanja prenese vse vonjave, tiste po ribah in predvsem hobotnici, za katero sta si minule dni zelo prizadevala, da bi jima jo uspelo najti pri lokalnih ribičih in skuhati za Odprto kuhinjo.

»Kuhati zunaj je prijetneje – v senci nadstreška pihlja vetrc; velik vodni rezervoar s toplo in mrzlo vodo v notranji kuhinji sicer omogoča udobno pomivanje posode v pomivalnih koritih, a še vedno v lepem vremenu najraje pomivava v čisti morski vodi, sedé na ploščadi na koncu ladje.«


Improvizacija in izumljanje novih jedi

»Če se ozrem na začetke, ko sva z majhnimi otroki plula na pol manjši barki, kjer je bil le kuhalnik, se spomnim predvsem mnogih improvizacij. Za rojstne dni, ki so bili sredi avgusta, so otroci ved­no radi 'pekli' torte iz piškotov, zalitih z mlekom, in sadja, ki je bilo tisti hip na razpolago, posipali pa so jih s čokolinom. Številko rojstnega dne so na koncu izpisali z majhnimi pisanimi bonboni. In neskončno uživali v iznajdljivosti in pozneje 'presenečenju', ki so ga pripravili slavljencu. Sodelovali so tudi pri pripravljanju nadevanih pečenih paradižnikov, ki smo jih pekli na žaru na obali, ko smo se zasidrali v kakšnem samotnem zalivu. Tudi ta recept je v osnovi odprt domišljiji: v paradižnikovo polovičko zrežemo na drobno tiste sestavine, ki jih imamo radi in so pri roki – narezan pršut, koščke paprike, bučke ali jajčevca, na vrhu pa obvezno sir.«

V treh desetletjih na morju so preizkusili kar nekaj ladijskih receptov, ki pa se jih nikoli ne držijo kot pijanec plota, razen če, kar je sila redko, pridejo s trga ali iz trgovine manjšega obmorskega mesteca. Takrat si lahko privoščijo »mavrično osvežitev« iz svežega ohlajenega sadja. Ali kakšno krhko svežo zelenjavo.

Kuhanje na ladji je torej svojevrsten izziv: »Vedno je bilo tako in naj tudi vedno ostane, kajti ne sme postati obveznost, muka, prisila; naj bo zabavno in naj vključuje vse, ki so na barki.«

Kako zelo vključuje vse na krovu, pa pripoveduje anekdota izpred petnajstih let, ki jo bom, avtorica pričujočega besedila, povedala iz prve roke: ob vkrcanju smo s seboj prinesli tudi zajčka, takega za v lonec, se ve. Skrbno razkosan in položen na zarumenelo čebulo, a ne nemudoma posoljen, da bi obdržal sočnost, se je počasi dušil. Da še ni slan, je prva ugotovila mimoidoča Tatjana. Brbotajočo jed je solila in znova pokrila. Preostali del posadke, moški del, je nato dosoljeval, ne vedoč drug za drugega, po svojem okusu, češ meso ne more biti nikoli dovolj slano. Prav na koncu, ne da bi jed prej pokusila, sem to storila še sama. Razplet je bil malo presenetljiv: zajček je bil božanski.


Na ladji avgust

Saj ne, da je avgust njen najljubši, morda ima celo raje prvi pomladni mesec, »ko vse brsti, ali zadnji jesenski mesec in njegove barve, celo januar mi je ljub, kadar je deviško bel in rojeva novo leto, polno novih načrtov. Ampak avgusta, ko sem navadno na barki, počnem vse malo drugače kot sicer. Takrat poskušam prečistiti misli in pripraviti telo na obveznosti čez leto, zato plavam, skačem, telovadim v morju. Na ladji se veliko smejim in berem knjigo za knjigo. In, seveda, z veseljem kuham in nato pomivam v morju. Ali pa ta prijetni opravek vse večkrat prevzame Janez, saj sva zadnja leta tako ali tako največkrat sama. Kar mi je tudi všeč, vseeno pa je družba otrok, vnukov ali prijateljev še kako prijetna,« se razgovori.


Od rib najraje polnjene paprike

Na barki Lucky Lady ni prave pečice, le mikrovalovna. V notranji kuhinji je štedilnik na elektriko, v zunanji kuhinji na palubi pa plinski. Včasih je bilo drugače, primerja bivanje na zdajšnjem, večjem plovilu s tistimi, na katerih so pluli nekdaj. »Z veliko barko ne moremo več v vsak skrit zalivček, v katerem so čakale ribe. Janez je znal ujeti velike in še večje, tako velike, recimo gofe, kirnje, zobatce, da smo jih zamenjali za hrano v gostilni na kakšnem otoku.« Iz tistih časov je tudi naslednji recept za marinado, s katero so zalili kose rib in se z njim nato prehranjevali kar nekaj dni ali pa se s prijatelji s sosednjih bark dobili na pojedinah. »Vsa ta leta je bilo toliko ribjih jedi, da je Janez vsakokrat povedal, da ima od rib najraje polnjene paprike.«

Tatjanin recept za marinirane ribe gre takole: kose, ki jih ni mogoče pojesti takoj, očistimo – odstranimo kosti in kožo. Narezano čebulo prepražimo v ponvi in dodamo na kolute narezano korenje. V primerno veliko stekleno posodo nato izmenično nalagamo plasti popečene čebule in korenja ter plasti ribjih kosov in rezin limone. Tu in tam dodamo lovorov list in zrna popra, vsako plast pa pokapamo z oljčnim oljem in previdno solimo. Na koncu iztisnemo limonov sok.

Pri kuhanju na barki je ena bistvenih postavk vreme. »Vedno moraš biti priprav­ljen, da se nekaj časa ne moreš ganiti z varnega sidrišča. Z našega gledišča je to seveda drugače kot za jadrnice, ki komaj čakajo na veter. Janez obožuje brezvetrje, jadralci veter. Vsi pa imamo tako za nabavo kot pripravo jedi najraje mirno morje.« Se zgodi, da je treba kak­šen obrok preskočiti, tudi porcije hrane so pogosto manjše od tistih doma. »In če doma še tako dobro skuhaš nekatere jedi, je najbolje, da na barki nanje pozabiš. Najpomembnejše sestavine so dobra volja, improvizacija in poenostav­ljanje.«