Odprta kuhinja: Marjeta peče zlati kruh

Tako je vsak dan, le v noči na nedeljo je prosta. »Sem že poskusila s peko tudi čez dan, a noč mi bolj ustreza. Vsi se umaknejo in v hiši vlada mir,« je povedala mojstrica, ki so ji na letošnjem ocenjevanju dobrot slovenskih kmetij na Ptuju podelili kar tri znake kakovosti, kar pomeni, da je za svoj kruh že tretjič zapored dobila zlato priznanje.

»Nikoli si nisem mislila, da bom iz peke kruha kdaj naredila posel,« je povedala za mizo domačije, ki stoji skoraj 800 metrov visoko v hribih, tik ob meji z Avstrijo. »Tukaj smo tako blizu meje, da imamo več avstrijskih kot slovenskih sosedov,« pripoveduje Ročnikova, ki z družino na posestvu gospodari kakšnega četrt stoletja. »Kmetija je bila domačija moje mame. Oblast jo je leta 1948 zaplenila, sedemčlansko družino pa izgnala v Kočevje. Kmetijo smo dobili nazaj šele po osamosvojitvi, leta 1994, popolnoma zaraščeno in zapuščeno.« Štiričlanska družina je zapus­tila stanovanje v bloku, se iz doline preselila v Belšak in začela na novo. Vajeti na vrnjenem posestvu je vzel v roke sin Damjan z družino. Gospodarijo na 24 hektarih, od tega je sedem hektarov gozda. Redijo drobnico; ovce in koze. »Pa pujse tudi imamo,« dopolni babico šestletni vnuk Urh, ki se veseli počitnic, pa tudi tega, da bo po njih prvič prestopil šolski prag podružnične šole na Holmcu.

Odpuščena prodajalka

Marjeta Ročnik je včasih hodila v službo. Bila je prodajalka, a je šest let pred upokojitvijo izgubila delo. Najprej je kot zastopnica poskusila s prodajo tega in onega in k sreči na vse svoje predstavitve nosila s sabo tudi domač rženi kruh. »Kruha nikoli nismo kupovali v trgovini. Dolgo ga je pekla moja mama, nato sem to nalogo prevzela jaz. Kaže, da imam roke za kvašeno testo. Res mi ne dela nobenih težav,« pravi Marjeta. Kmalu so jo začeli ljudje nagovarjati, naj speče kak­šen hlebec več. Sprva je zamesila testo in zakurila krušno peč vsake tri tedne, potem je to morala storiti že na štirinajst dni, zdaj to počne vsak dan. »Pred šestimi leti sem izpolnila pogoje in registrirala peko kruha kot dopolnilno dejavnost na kmetiji. Kupcem sem sveže hlebce dostavljala na dom.« Tako je še danes, le da jih Marjeta sama zaradi obilice peke ne utegne več voziti v dolino in ji pri tem pomagajo sorodniki.

Med najbolj zvestimi naročniki Marjetinega kruha so osnovnošolci iz Šentjanža pri Dravogradu, z osnovne šole Koroški jeklarji z Raven na Koroškem ter Prve osnovne šole iz Slovenj Gradca. Zanje vsak dan peče različne vrste kruha, za katerega ima ekološki certifikat. Šolske kuharice ji poročajo, da ostankov ni. Otroci pojedo Marjetin kruh do zadnje drobtine. »V noči na nedeljo običajno ne pečem. A če me pokličejo s katere od šol, se z veseljem lotim dela,« je povedala sogovornica.

Skritih sestavin ni

V čem je skrivnost njenih zlatih kruhkov? V moki? V kakšni skriti sestavini? »Ne, nobene skrivnosti ni. Tudi recepti niso kaj posebnega. Kruh je dober, če ga resnično pripravljaš z veliko ljubez­nijo. Pri peki nisem nikoli slabe volje, še manj, da bi me utrujala ali izčrpavala.« A tudi pri sestavinah je izbirčna; kakovostno moko ji na domače dvorišče pripeljejo iz mlina na Ptuju, orehi so večinoma pri hiši, semena pa kupi v Mariboru. »Testo mora biti ravno prav mehko, ne pretrdo. Jaz bolj mehko mesim. Pustiti ga moraš, da ravno prav vzhaja,« našteva Marjeta, ki so ji strogi ocenjevalci letos na Ptuju le pri ajdovem kruhu z orehi odšteli nekaj malega točk, pri rženem kruhu brez semen in z njimi pa niso odkrili niti ene pomanjkljivosti.

»Ko bom velik, bom tudi jaz pekel kruh,« je napovedal Marjetin vnuk Urh in si na babičin rženi kruh s semeni namazal debelo plast čokoladnega namaza. Pravi, da njegova babica peče najboljši kruh na svetu, zato jo je pred časom povabil v vrtec, kjer je njegovim prijateljem razložila, kako nastane hlebec. »Težko rečem, da bo katerega od vnukov zares zanimala peka. Majhni so še. Urhova sestra Vita jih ima devet, Tina, Mihaelina hčerka, pa jih šteje komaj tri. A če bodo želeli, jih bom vsega naučila,« je napovedala babica, ki po prebedeni noči na dan našega obiska ni legla k počitku. Morda bo to storila kakšno urico po kosilu, saj jo zvečer čaka nova peka. Marjetini zlati hlebci bodo iz Belšaka odšli na vse strani neba; enkrat na teden tudi v sosednjo Avstrijo, pa v Makedonijo so jih odpeljali za darilo, s pošto jih pošilja kupcem v Ljubljano, ljudje ga kupijo, ker brez njega ne morejo niti na dopust.