Mleko

Nihče nam ni pripovedoval, kako nastane mleko in zakaj, preprosto smo vedeli, da brez njega ni življenja.

Objavljeno
16. februar 2018 17.15
Milena Miklavčič
Milena Miklavčič
Decembra je prijokala na svet Julia. Mali, Gal in Šefica so nestrpno šteli dneve in ure, da jo mamica prinese iz porodnišnice. Šefica je vila roke in vzklikala, kako lepa je. Potem se je dete začelo dreti na vse pretege. Šele ko je zagrabilo za bradavico in začelo hlastno sesati, se je umirilo.

»Ali te hoče pojesti?« je zaskrbelo Gala.

»Ne,« se je nasmehnila mamica, »pije mleko! Več ko ga bo popila, prej bo zrasla. Prepričana sem, da tudi ona komaj čaka, da se bo lahko igrala z vami!«

»Mleko? Praviš, da pije mleko? Kako pa se je znašlo v tebi? Si ga natočiš skozi usta ali kako drugače? Kje skrivaš pipico, da jo zapreš, ko Julia neha piti?«

Vprašanja so padala kot po tekočem traku še potem, ko sem otročad odpeljala s seboj, da sta imeli mamica in dojenčica mir.

Mali, ki postaja bolj tehnični tip, je kmalu sedel za mizo in narisal kup cevi, cevčic, pipic in črpalk, skozi katere se, po njegovem, po maminem telesu pretaka mleko do dojenčkovih ust.

»Ali tudi limona pije mleko, da zraste?« me je presenetila Šefica. Odkimala sem in se poskušala domisliti kakšne vzgojne zgodbe o sesalcih.

»Vsi že ne pijejo mleka!« je ugovarjal Gal. »Komarji raje srkajo kri!«

»Vinske mušice pa vino!« se je zahahljal Mali.

»Včasih smo otroci popili velikooooo mleka! Ko sem bila vaših let, sem vsak dan čakala, da je mama pomolzla kravo. Nekaj ga je dobil teliček, dva ali tri požirke mucek, ponj so prišli tudi sosedje s kanglicami, kar ga je ostalo, smo ga popili ob zajtrku in večerji ali pa je mama iz njega naredila kislo mleko, skuto in sir,« sem začela razlagati.

»Babi, kako ste bili staromodni! Danes so krave bolj pametne. Kar same ga natočijo v tetrapake in ga razpošljejo po trgovinah!« ni odnehala Šefica. Gledala me je naravnost v oči, pa nisem vedela, ali misli resno ali se samo šali.

Oh, ti spomini! Nekoč je bilo res bolj preprosto. Že od rosnih let smo bili zraven, ko so se zvalili piščanci, skotili telički, muce, psički. Nihče nam ni pripovedoval, kako nastane mleko in zakaj, preprosto smo vedeli, da brez njega ni življenja. Zjutraj, preden smo odhiteli v šolo, smo vanj nadrobili star kruh ali pa smo šnitko, namazano z medom ali marmelado, poplaknili s skodelico vročega mleka. Za posladek smo naribali jabolka, potresli s cimetom in sladkorjem, obilo zalili z mlekom in z užitkom pojedli. Nihče se ni dosti obiral, če je mama v času kosila postavila na mizo še mlečni riž ali kašo. Veselili smo se krompirjevih žgancev, zraven katerih smo si postregli s sladkim ali kislim mlekom. To ni smelo manjkati niti pri polenti, potreseni z ocvirki. Danes, s komaj petdesetimi leti zamika, poznavalci zatrjujejo, da se lahko od preveč mleka tudi umre. Jejejej!

Teta Mica, h kateri smo se povabili, ima v hlevu le dve kravi. Za domače potrebe, pravi. A dovolj, da so moji malčki z odprtimi očmi strmeli, ko je v golido, ki jo je trdno stiskala med nogami, v močnem curku teklo mleko! Kakšen užitek! Ko jim ga je natočila v kozarce, ga žal niso hoteli popiti. Bilo je drugačnega okusa, kot je »alpski«, ki ga imamo doma v hladilniku.

A nič ne de! Enkrat ni nobenkrat. Mici smo obljubili, da še pridemo v vas!

Do takrat bomo raziskovali skrivnosti življenja in razmišljali tudi o tem, po kakšnih skritih cevkah priteče mleko v mamine prsi, da se lahko dojenček ob njih naje in napije ter potem veselo raste!