Nedelo izbira: Gostilna pri šoferski mamici, Ločica pri Vranskem

Šoferji niso več sirote

Objavljeno
16. januar 2015 15.51
Uroš Mencinger, Nedelo
Uroš Mencinger, Nedelo
Zaviti ali ne zaviti? Kdo se lačen in med predori, na sredini med Ljubljano in Mariborom, še ni vprašal tega? Čeprav se zdi, da vsi kljub temu drvijo po avtocesti naprej, se največ krofov še vedno poje na Trojanah, in ne na bencinski črpalki, pa tudi vranski Grof je že večji, kot je bil nekoč šempetrski Štorman, ki je hkrati ne kriv ne dolžen, da smo lani dobili še novo-staro Šofersko mamico! Pravzaprav manjka, da bo spet kot nekoč, le še Benkovič … Kajne, ravno zaradi takšnih gostiln življenje ni le dolgočasna avtocesta, temveč pestra izbira odcepov, levo in desno. Zavijte torej dol! Namesto solate iz bifeja in sendviča iz opekača so koline po naše, jedi iz shrambe in zimzeleno na žlico.

Humus po savinjsko? Mar se je mamica poročila z Libanoncem? Če pa se sem že sto let vozim na sočen golaž in hrustljavo postrv … A presenečenje je le kratko in hudomušno. Na krožniku so ob treh žličnikih, ki se pozimi prilagodijo ponudbi (fižol, čičerka, buča), kar sicer ne uspe tisku, ki obljublja čemaž, še fižol in čičerka v celem, kruh in redkvice v tankih rezinah ter peteršilj in korenje v surovem stanju. Hiter krožnik za lačne goste, ki so tega drugje morda vajeni v pozdravu, a tukaj na Vranskem je stoletna Šoferska mamica še zmeraj stara, slovenska in taprava, tako kot so vampi, le da so zdaj še s trdim sirom s Sešlarjeve kmetije v Izlakah.

Eno je župa, drugo pa juha

Najbolj zanimiva stvar v novo-stari gostilni v Ločici pri Vranskem (po zatonu Štormanovih gostiln na Celjskem v začetku preteklega leta je Šofersko mamico prevzelo gostinsko podjetje Lisjak, znano po organizaciji porok ob Taborskem jezeru in restavraciji v centru varne vožnje na Vranskem) je zagotovo jedilni list. Leteči chef Dejan Mastnak je kot svetovalec dobro zasnoval stare jedi na novih krožnikih, tako da je, odkar so se sredi lanskega leta ob celjski avtocesti pojavile nove table s staro šofersko postrvjo, na parkirišču vsak dan več avtomobilov, njihovi lastniki pa se znajdejo pred več dilemami. Prekajena postrv s hrenovo peno in ribjim aspikom ali najbolj domač Laznikov narezek s čatnijem in pašteto? Goveja župa ali gobja juha? Tapravi vampi s peteršiljem in trdim Sešlarjevim sirom ali šoferski sočni golaž, oboje s pripisom »že sto let«? Domača klobasa po receptu Ceretove Ivanke ali Lisjakovi hišni ravioli? Svinjska ribica na grenadir maršu z gorčično omako ali Ceretov dunajc? Goveji roastbeef s kruhovim kipnikom s čebulo, grahovo kremo in pinojevo omako ali lig­nji v ponvi s prilogo po izbiri gosta? Kravji sir s kmetije Sešlar v Izlakah, kozji s kmetije Videc iz Šentjurja ali ovčji od Novakovih z Vranskega? Pirin narastek z jabolčno čežano in belo peno ali puhast lešnikov biskvit z gozdnimi sadeži?

Takšnih poskusov posodabljanja starih jedi je bilo v naših gostilnah že veliko, a tudi ne dosti manj porazov. Od ideje na papirju do vsakodnevnega ponavljanja za štedilnikom je velika razdalja, toda zdi se, da jo pri Šoferski mamici za zdaj dobro premagujejo. »Saj nas svetovalec redno kontrolira in trenira,« je priznala Danica Karničnik, ki ima za vsak primer v svoji kuhinji na stenah velike slike pravilno zloženih jedi.

Ko se zavemo, da je tam, kjer smo se predolgo le vozili mimo, še vedno tako, kot je bilo pred avtocesto, le malo drugače, ne začudi, da je domača tlačenka na sendviču, kisla repa v rexu, bučno olje pa na pokrovu. Tak­šen sendvič iz domačega kruha, s tanko zrezano mesnato tlačenko z vonjem mladih svinjskih nogic, slamnatimi jušnimi gomolji in svežino motovilca, ki je videl prvi sneg, je pač vedno dobrodošel.

Tako kot je dobrodošla vsaka na novo odprta stara gostilna, ki tako pospravi dvorišče, prebarva stene, osveži celostno podobo, zakuri v zimskem vrtu in postreže lokalcem ob šanku. Pri Šoferski mamici postavijo najprej na mizo steklenico vode iz hladne pipe, šele potem vprašajo, ali naj bo postrv »tridesetka ali malo večja«. Nič čudnega, da sta župa in juha kar iz emajlirane posode in da koline po naše posebej za Šofersko mamico pripravlja kmet Adi Laznik iz Miklavža pri Taboru. V kuhinji nato krvavici, pečenici, flamu in kislemu zelju dodajo še v bučnicah ocvrt matevž in krompirjev raviol, za res lačne pa še cel kolinji meni. Peklan jezik je s čebulno marmelado, segedin s krompirjevo peno in hrustljavim raviolom, ričet s tramezinom in sladko šalotko, orehovi sladki štruklji pa so ajdovi. Na račun kompozicije je šlo sicer nekaj njihove sočnosti in od angleške kreme je bila le omaka, tako kot od bele čokolade smetana in od suhih sliv okraski, toda to je bila še vedno sladica, po kateri se naprej odpelješ počasneje. Divjamo, kadar smo lačni, ne pa siti.

Izgovor za izvoz

V topinamburjevi juhi, ki je gosta za dva, je bil čips še hrustljav, tako kot zvitek prekajene postrvi, le kapučino pena se je nekje izgubila. Lisjakovi hišni ravioli, ki so veliki za tri, s skut­nim nadevom in drobnjakom, s prekajenim jezikom, s kremo zelene in šalotkino omako, bi bili veseli tanjšega rezančevega testa, a imeli so dovolj teksture, okusov in arom, da kombinacije krem in omak niso bile zgolj avtorjeva muha in gostova nadloga. Debele rezine jušne zelenjave so imele sočno-čvrst ugriz in mikro zeli niso bile le dekoracija. Pri Šoferski mamici se okusi, da je natakar vešče zgovoren, kuharici pa dobro razpoloženi. In to je tudi pravilna pot, saj se dandanes celo na avtocesti potrudijo, da sendviče v vitrini lepo zložijo. Kdor zavije dol, hoče več in počasneje, zato mu je prav, da je dunajski zrezek v ponvi, pečen krompir v kozarcu in majoneza na deski. A da so jedi dizajnirane in sestavine premišljene, se bolj opazi kot okusi, kar je trden dokaz, da ekipa zna in se trudi.

Saj nihče tako blizu avtoceste ne pričakuje vrhunskosti in brezhibnosti, ko pa mu je dovolj, da ve, da bo v slabi uri že spet nazaj in veliko boljše volje?! Glavno, da je bila Ivankina hišna postrv, ki je pri hiši že sto let, tako tradicionalno pečena, da se meso ni izsušilo, ko se je koža razcvetela, in da sta zraven ocvrta polenta in mlada špinača netradicionalno poskrbeli za opomnik. Krompir v oblicah in pomfrit imajo namreč vsi.

Da smo okrog Trojan dobili še en izgovor za lačen izvoz, je potrdil še zad­nji test Šoferske mamice. Čokoladno torto mame Ivanke, ki se zapeljivo smeji z odprašene fotografije iz najlepših let, natisnjene na zadnji strani v patino oblikovanega jedilnega lista, smo si dali zaviti. Drugi dan je bila bolj sočna od – krofov!

Zakaj obiskati?

Šoferska mamica je posrečena kombinacija ideje in obrti, zaradi česar to sicer ni gostilna, v katero bi se odpeljali posebej in načrtno, je pa zato primerna lokacija ob avtocesti, s katere zavijemo, ker se ravno takrat tam mimo peljemo lačni. Za takšno odločitev ima nova izvedba stare gostilne pravo ponudbo, ki jo tudi na pravi način ponuja. Vsakdo bo našel kaj zase in nihče ne bo naročil vedno istega. To so dovolj tradicionalne slovenske jedi, od goveje juhe v piskru do brancina iz Pirana, od humusa iz Savinjske do kolin z bližnje kmetije, od dunajca iz purana do pujsa na krompirju s testeninami, ki so dovolj posodobljene, da smo šoferji na Vranskem spet dobili mamico.

Prihodnjič: La Pergola, Rim, Italija