Tiskane izdaje
Leži ob rimski cesti, a ne leži ob avtocesti. V zlatih časih so šle, torej, kolone mimo vrat in zato se je vse spremenilo, ko so zvrtali predore. Toda kar je bilo takrat za mnoge usodno, je za preživele, ko je vse več zastojev in kolon na avtocesti, ob rimski cesti pa je vse več novih fasad, novih generacij in novih gostov, vedno bolj prednost. Domače gostilne so ravno zato, da se nam ne mudi, da je na terasi prijetna senca, za šankom znan obraz, na zidu pa star plakat za lokalno pivo. Privošnik, v Šempetru že od 1784, se trudi ravno v tej smeri.
V »hramu savinjske kulinarike in piva« so pripravljene jedi tradicionalne: telečja in svinjska pečenka, srnin golaž, telečja obara in govedina v solati z »jajčko«; sezonske so na žaru: stegno jagnjeta, file smuča in telečji zrezek z jurčki; ob pivih iz žalske fontane piv Zeleno zlato pa imajo svojo posebnost, sicer laško, toda naravno hlajeno v lastni hladilnici na 7 stopinj in nato z minimalno dodanimi mehurčki. Ker ga točijo na liter, zraven ponujajo domačo prekajeno klobaso, vodiške preste s trdo kuhanimi jajci in perutničke. Ko upoštevamo še vikend kosila, po 11 in 12 evrov, z gobovo juho, pečenko, svinjskim dunajskim, praženim krompirjem in hišnim štrudljem, ima gostilna sredi Šempetra, lično in domačno urejena, vse značilnosti dobre, slovenske, družinske, stare in domače obcestne gostilne, v kateri delata že četrta in peta generacija Privošnikov.
Če pa obisk začnete na spletni strani, ki je vzorčna, nato pa prelistate jedilni list, ki je oblikovno, a tudi vsebinsko pravi biser slovensko-domače gostilniške scene (»sezonska kulinarika, vrtna zelenjava, sočen ocvrt piščanec, Privošnikovi okusi domačnosti v vseh jedeh …«), še bolj nestrpno in lačno pričakujete hišni savinjski želodec.
Tradicija furmanske gostilne
Na lesenem čoku je bil želodec lepo zložen, a prazen prostor so zapolnjevali tudi kupljeni siri. Predvsem pa jedilnica, sicer kričeče zelene barve, ni nalezljivo prepoznavno zadišala. Morda sva bila sama kriva, ker sva ga naročila poleti, saj tradicija zaščitenega zgornjesavinjskega želodca pač veleva, da se poje že pozimi … Toda tudi v nadaljevanju smo se držali le priporočil jedilnega lista, ki je za zgled ravno zato, ker ima hišne specialitete lepo označene. A tradicionalna slovenska kuhinja »z domačih vrtov in bližnjih kmetij« se je na Privošnikovih krožnikih, ki so bili brez zelenjave, omejila na okraske iz peteršilja, ki je bil resda enkrat gladek, drugič kodrast, natakar četrte generacije, »z entuziazmom nadaljujemo delo naših prednikov«, pa je naročilo »sezonske solate z vrta« prevedel v »ena mešana«, specialiteto hiše pa v »en puranji«.
Zato je bila v prijetnem ambientu v osrčju Savinjske doline in hmelja goveja juha potem sicer z veliko majhnih očes, pravo gostoto rezancev, bistro in lepo barvo, čvrstim korenjem in sočnim mesom, toda gobova juha je bila nedeljsko razredčena, da ji je ostal le še paradižnikov okus, čeprav se je, resda, bolj kot moka za njeno zgostitev trudil krompir.
Široki rezanci s pečenkino omako niso lagali, saj so bili natančno to, a takrat, ko je bila to še edina slovenska »pašta«, so rezance delali sami in pečenka je imela več globine. Ko nam je uspelo izprositi le eno bedrce, da preverimo Privošnikov sočni sloves, je bil piščanec pečen do kosti, a se je grizenje cvrtja, ki je bilo zaradi dvojnega paniranja in preveč moke trdo, izkazalo za izziv.
Da ne gre za naključje, je v včasih do furmanov, zdaj kolesarjev prijazni gostilni potrdil ocvrt furmanski zrezek s hrenom, gorčico in praženim krompirjem. Bilo je veliko obleke in malo (okusa) pod njo. Bil je resda tradicionalen zrezek, a današnji jedci smo »razvajeni« in nas ne zadovoljita velikost zrezka in okroglina krompirjeve zajemalke. Le količinski, z veliko vsega, a z malo občutka v izvedbi, zaradi katere okus ni segel do užitka, temveč le do presitosti, je bil tudi drugi hišni zrezek (puranji), polnjen z jurčki in jajcem, v čebulni omaki in z domačimi krompirjevimi svaljki. Ne le da smo nadev, na priporočilo jedilnega lista, imeli že v predjedi in je pri praženih gobah z jajcem ostal v spominu le domač čebulni kruh, temveč so tudi trde svaljke bolj krasile pražene drobtine.
Tradicija je dobra in domača gostilna ne more brez nje, toda ko bo Privošnik še svoje hišne specialitete prilagodil tretjemu tisočletju, tako kot je to naredil z grafično podobo, se v njem ne boste razveselili le trisa hišnih sladic, ki sicer le dvema ne omogoča, da bi pokusila tudi hišne palačinke z orehi in smetano, a ajdov štrukelj, slivov cmok in jabolčni štrudelj so bili tudi v izvedbi takšni, da tradiciji ni treba nič dodajati. Saj je bil krožnik na rdečem karirastem prtu, vrtna meta pa je bila zapičena v brusnično marmelado.
Zakaj obiskati?
Privošniku gre v čast to, česar nima … Nobenih rib, nič italijanskega, celo nič balkanskega. Privošnik vztraja, se ne vdaja, ne spreminja. Tukaj se Tradicija res piše tako. Če bodo upoštevali dober namen, jih obiščite zaradi pripravljenih jedi, točenega piva, vikend kosil in zrezkov vseh vrst. Le na kredo dajo samo tistim nad 80 in v spremstvu staršev.
Prihodnjič: restavracija Strelec, Ljubljana
