Nedelo izbira: gostilna Ribnik, Zagorje    

Ribnika je sredi Zagorja za celo jezero in v njem je toliko krapov, da ščuke med njimi lepo živijo. Lani pa se je, z zastekljeno teraso, modernim pohištvom, lamelnimi pregradami, dizajnerskimi stoli in plutovinasto steno z zlatimi slikami pojavila še ena na kopnem. Kot ščuka med zaspalo zasavsko kulinarično sceno ponuja menije v hodih, vikende z morskimi specialitetami in jagenjčkovo golenico z eko kmetije na vrhu hriba. Torej ne želi le prihraniti poti Zagorcem do Ljubljane, temveč spodbuditi tudi promet v nasprotni smeri. Le še prave ščuke polovijo.

Vstopiš in takoj veš, da to ni le za pivo lokalnih junakov. Ne nazadnje na komodi ni le zelo star konjak, temveč je ob njem v stekleni vitrini tudi vinska napoved. Ta ambient je bližje središču mesta kot bregu ribnika. Seveda pa tudi tukaj poslušaš radijske reklame in zasavska poročila, ko sedeš, pa standardno: »Kaj prinesem za popit?« Ko ponudijo košarico kruha, ob njej ni ničesar zraven in vse v njej je zrezano že pred našim prihodom. Tudi tisto »za popit« natočijo nekje zadaj, kot na skrivaj, pa čeprav so Štekarjeve steklenice lepe. Četudi naročiš še v času kosila, ki je po osem evrov, a la carte sled po mest­nih cenah, to še ni dovolj, da bi na mizi zamenjali serviete. Kar pa se ščuke tiče, so tiste štiri med množico krapov v ribniku še vedno žive in zdrave, drugih pa jim »še niso pripeljali«. Toda, čeprav dobite tudi v Ribniku postrvi in orade, se je v Zagorju vseeno zgodilo nekaj kulinaričnega!

Morsko ob ribniku

Rezine kupljenega dimljenega lososa s sirom maskarpone na deski oklepajo šopek zelenja, ki mu na vrhu gospodujejo šparglji. Na Ribnikovem jedilniku, ko zunaj otroci igrajo hokej, jih je še nekaj, kar ravno ne kliče pomladi, saj zaman pomagajo tudi žajbljevo maslo, timijanova omaka in mladi krompir. Toda ti šparglji so vloženi, in če so domači, je res pohvalno, če so kupljeni, pa so me naredili radovednega, kje. Rukola in motovilec sta spodaj bolj mokra – toda sveža – kot začinjena (se pa upravičeno pohvalijo z oljčnim oljem Štoka) in maskarpone je vmes bolj skrita kot dodana vrednost. Čeprav je nekaj logike, saj je znano, da gre pod lososa – toda na opečen kruh, ki pa je bil spremljava pašteti – maslo, če le ne manjka stisk limone. In maskarpone je kot smetana masla.

Jed, ki jo kuharji na jedilnike dodajajo kot mašilo, saj se dimljeni losos vselej »dobi« v hladilniku in je nekaj zelenih okraskov vedno pri roki, tukaj sicer ni preskočila v višjo dimenzijo, je pa bila lepše – zložena. Zdi se, da je prav to tista vrednost, ki jo Ribnik ponuja Zasavcem. Opoldne se tamkajšnji poslovneži lahko za kupčijo zmenijo na domačem terenu in zvečer se za obletnico ni treba peljati na Dolenjsko.

Domača piščančja pašteta, tudi na deski, v kozarcu rex in z maščobnim pokrovom, ki ji je spodaj ohranil zdravo barvo, je delovala res hišno, pa čeprav se niso pohvalili s poreklom pomarančne marmelade, ki ji je dala – ambientu primeren – pospešek.

A bila je ribja juha, žal ne sladkovodna, tista, ki je prebudila radovednost po kuharskem viru. Ribnikov chef je bil po svetu in kratko pri JB-ju ter dolgo pri Asu, zdaj pa se ravnokar odpravlja v ZDA. Toda, nam je na koncu zatrdil, ekipo je izučil, celo še preden so odprli, saj so »trenirali dva meseca od jutra do večera«. Če ne bodo začeli pri juhi komplicirati in ji dodajati gostote, če ji bodo, torej, pustili sedanjo morsko iskrenost in preprostost, ko je dovolj okus, pa čeprav v njem plava le nekaj rezin orade, toda zato še sočno nedolžnih, je Ribnik na dobri poti. Ker, seveda, ni le ribja juha, temveč so – še bolj – tudi domači bučni ravioli s kozicami in žajb­ljem. Polnjeni z rakci, v omaki iz nastrgane jesenske buče in preliti z maslom iz poletnega žajblja, so jed, ki je lahko na seznamu vse leto. V njej so, namreč, tista čustva, ki raztegnejo nasmeh tam, kjer ga drugače ni pričakovati. Zato vam mirne vesti lahko priporočim, da si jih pobliže ogledate, ko vas tam mimo zanese opravek.

Žaba namesto ščuke

Druga Ribnikova posebnost naj bi bil žar, ki je jajčaste oblike in zelene barve. Zakaj je to treba poudariti na jedilnem listu, ne vem, zato pa vem, zakaj bi bilo to treba poudariti pri mesu. Sicer smo se izognili največjemu strošku v obliki argentinskega rib-eye steaka (28 evrov), ker tudi brez tega verjamemo, da bolj upraviči naložbo v modni žar na oglje, toda za (skoraj) pol manj smo dobili res spoštljivo velik teleč­ji kot­let, ki pa ni imel zoglenelega žiga. Pri kosti je sicer ohranil sočnost in v drugo smer mu je ostalo tudi nekaj fileja, toda zmanjkal mu je dim, ki bi mu ustvaril nadokus. Pa tudi jurčke se da odmrznjene bolje zapeči, da ostanejo čvrsti. Poudarjam zato, ker je pred chefovim odhodom čez lužo morda še nekaj časa za trening priprave tunovega steaka z avokadom in ramsteka z zeliščnim krompirjem.

Bolj zadovoljni smo bili s piš­čančjimi prsmi. Zato, ker se je ajdova kaša lepo družila, ker je bila zelenjava le zimska in le na zob kuhana, ker so bile prsi polnjene z rikoto, kar jim je še poudarilo sočnost, in ker pozimi lahko diši po tartufih, čeprav iz tartufate. Torej se v Ribniku ne začudite, če boste namesto ščuke naročili morsko žabo (s tartufi), morda svinjsko potrebušino z jabolčnim pirejem, slanino in cider omako ali srnin hrbet s kremastim ohrovtom. To je gostilna, ki ima večje ambicije od le urbanega videza terase, ki ga poudarjajo hišni burger in linguini (tanki rezanci) z omako carbonara. Tudi ne gre le za to, da upoštevajo vegetarijance (kvinoja s šparglji, bulgurjeva solata, ajdova kaša z jurčki) in spečejo za malčke piščančje palčke. Ribnik je pred vrati, in ko bodo ob bregu spet sosedi s trnki, je odvisno le od lovske sreče, kdaj bodo krapi imeli spet mir, ščuke pa bodo spoznale, da je žafranov beurre blanc maslena omaka s šalotkami in vinom, ki je najprej reducirana, nato montirana, nazadnje pa sploh ni bela, temveč rumena. Gre za to, da si je nekdo tudi v Zagorju upal ponuditi nekaj več in malo drugače! Upoštevajte to, če se vam čokoladni fondant ne bo razlil, bo pa imel zraven še vaniljev sladoled in karamelno kremo ter če bo NY cheesecake le premalo hrustljava in ne dovolj sočna sirova tortica, vendar z dobrim malinovim sorbetom in omako iz grand marniera.

Zakaj obiskati?

Slovenija se kulinarično razvija, toda ima še kar nekaj lis, kjer se premalo dogaja. Zato je pohvalno, da zdaj tudi v Zagorju vedo, da dobra gostilna potrebuje pravega chefa, če želi prave goste, ki pa, seveda, vedo, da čez noč ni pričakovati čudežev. Pomembno je, da se lahko lačni popotniki opoldne ustavijo na cenovno ugodnem kosilu v treh hodih, domačinom pa se zvečer ni treba odpeljati drugam na kaj drugega od jetrne klobase s kašo.

Prihodnjič: Sato Bento, Ljubljana