Nedelo izbira: Gostilna Tramšek, Žerovinci

 

Preprosto dobro güčanje pod štirimi sončki

Objavljeno
03. maj 2016 13.45
Uroš Mencinger
Uroš Mencinger
Ko najboljši slovenski natakar napove: »Šefica vam je danes pripravila ...« je to res. Tako kot je res, kar bo rekla najboljša prleška kuharica, ko se bo sramežljivo branila vaših pohval: »Mi smo le preprosta gostilna!« Bolj osebno in iskreno, s toliko strasti in srca, tako preprosto (in) dobro se res ne da! Pravzaprav ni res le to, zakaj tudi drugi ne znajo tako. Če pa lahko Jelka tako kuha in Zvonko tako güči. Pri Tramšku so še sončki drugačni!

Ko smo prvič, že pred petnajstimi leti, našli tja, kjer še policiji ni jasno, ali naj se vozijo z balončki pod Jeruzalem z murskosoboškega ali ptujskega konca, so nas Tramškovi za večno kupili s pozdravom. Tako je dišal in tako je bil hrustljav. Ocvirkove pogačice so bile vedno najlepša spremljava ranini, za katero je natakar Zvonko trdil: »Penino na začetku vsi točijo. Za apetit pa je požirek svežega in mirnega boljši!« A tokrat ni bilo ocvirkov, pač pa dimljen jezik in sir. In pogačice niso bile sveže hrustljave, temveč pogreto mehke. Se je pri Tramšku kaj spremenilo? Ne, brez skrbi, le gostov je zdaj malo več in hodov veliko več, Jelki Tramšek pa v kuhinji še vedno pomaga le mož. Zato je pravzaprav dobro, da se že ob aperitivu ne najeste preveč.

Pet miz

S solatami z vrta, nekaj jih je prezimilo, nekaj šele zraslo, so hladne, rožnato pečene, rezine govedine. Prijetno zapeče in hkrati posladka brusnični hren ter okisa balzamični kis. Preprosto! In dobro! Govedina iz juhe, v solati, z veliko sveže bazilike, na Luštovem paradižniku, je dober izgovor, da zadiši po bučnem olju. Preprosto! In dobro! Špargljev flan, s svežim koprom, v špargljevi omaki, ki je prava infuzija okusov zelenih glavic, ki so šele pogledale v sonce na Tramškovem vrtu le nekaj metrov stran, je tako rahel, da ga je strah vilic, a tako poln arom, da je – preprosto – škoda kruha. Prav takšna, le preprosto dobra, so tudi piščančja jetrca. Zvita v slanini so še bolj sočna, in spustijo še več aromatičnega soka, ki začini kolerabni pire. »Za svežino,« sporoči najboljši natakar, ki je tokrat izjemoma brez metuljčka, a je dolg predpasnik tako zlikan, da je tudi v beli srajci pravi maître.

Tramšek je ob cesti, a avtobusi peljejo naprej v hrib, na Jeruzalem, in le če sta dva, ju pošljejo nazaj dol … Na terasi rado piha, v notranjosti, pod svetlim opažem z ogledali in ob visokih pogrinjkih z veliko kozarci, je v jedilnici le pet miz. Jedilni list se ne bere, ker je bolje poslušati Zvonkovo güčanje, in še za otroke, ki tudi tukaj, seveda, naročijo dunajca, ni friteze, oziroma: »Šefica zrezke malo pokota po olju, potem pa se čudijo, ker ni značilnega vonja …« Toda ravno v tem je posebnost Tramškove preprostosti: pokusili smo sedem hodov, toda na vsakem krožniku ni bilo več kot treh, največ štirih sestavin; vse jedi so bile drugačne, toda nobena ni bila važna, fensi, modna, všečna; vse so bile lokalne, prleške, domače, toda vsaki je kuharica dodala svoj strastni podpis, somelje pa gosposko vino. Oziroma kot jih Zvonko vedno predstavi: »To je od gospoda Cvetka, to od gospoda Kupljena, to od gospoda Čurina …«

Cmok, žepek, krapec, sok

Ker v Prlekiji ne gre brez picekov, so po jetrih tudi piščančje prsi. Le naravno pečene, le z mlado špinačo in s korenjem iz juhe. A vse to je le za spremljavo majhnemu cmoku, ki pa je iz leče. Pravi test za prave goste oziroma: »Nekateri ga kar odrinejo in niti ne pokusijo …« Pridite, torej, vi! Kajti to je domača, lokalna in podeželska kuhinja; kar ni z vrta, je od blizu, kar ni sveže, je vloženo, kar je mesa, je priloga, kar je zelenjave, ima nadokus. Je tako preprosto, da sploh ni enostavno.

Tramškovi krožniki so beli, okrogli, ravni. Na njih ni penic, so pa omake, ni arhitekture, so pa arome, ni skrivnosti, so pa posebnosti. Zato so svinjska rebra mesnata in sočna, toda tudi mastna in sladka, pekla so se nežno in dolgo, toda zato v tak­šnem zaftu, da so iz njega jajčevci, paprike in paradižnik prišli kot krema, ki ima strukturo ajvarja, toda okus pujsa. Takšne so Tramškove jedi, zelo znane, toda zelo Jelkine – zraven je še ajdov žepek, pravzaprav krap, polnjen s skuto in baziliko, zelo kompakten in krepek, a bolj v okusu kot strukturi, da je pravšnja spremljava pujsovi pečenki, za katero ona ne bo rekla, da je preveč, in on ne, da je premalo mastna. Kaj ni ravno v tem bistvo preprostosti, ko je dovolj že list stoletnega česna in postane težka jed lahka, klasična sodobna in obratno?! Mar niso tak­šna rebra nadokusna v primerjavi z modnimi rebrci, takšna zelenjavna krema v primerjavi z E-jev polnimi kečapi, takšen česen v primerjavi z raznobarvnimi čiliji, takšen krapec v primerjavi s paštami?!

To zagotovo ni visoka kuhinja in prav tega si pri Tramšku najbolj vesel. A to tudi ni domača obcestna gostilna in zato ima Tramšek tako malo miz. Preprosto dobro je namreč takrat, ko si po toliko hodih še vedno radoveden. Kako bo v to smer šla še divjačina? Tako, da je srnin hrbet naravno opečen, njegova spremljava pa paljena … Iz lahkega testa je chefinja naredila mrežo, v katero se je ob marjetici ujelo ravno prav korenč­kovega pireja in brusničnega želeja.

Preden smo se lotili domačih keksov, je skutno pito posladkala jagodna omaka, čokoladno kremo z mandeljni pa je začinila zvrhana žlica konjaka. Tramšku se je treba prepustiti, brez predsodkov, a tudi brez prevelikih zahtev!

Zakaj obiskati?

Kaj je za pet, če je to za štiri? Tramšek ne bi bil nekaj tako posebnega, da je vseeno, ali se peljete tja skozi Ormož ali Ljutomer, samo da zavijete končno z običajnih poti, če bi Jelka Tramšek hotela več od preprostosti, a se zadovoljila z manj od odličnosti. To je le preprosta gostilna, v kateri te hrana razveseli, tudi s pomočjo le prleških vin, in v kateri ne güči le Zvonko, temveč tako lepo prleško žvrgolijo tudi Jelkine jedi. Čeprav je lahko kje še boljše, rad tako dobro jem!

Prihodnjič: Art farm, Filozići na Cresu, Hrvaška