Tiskane izdaje
V takšno gostilno je treba priti s široko odprtimi očmi in veliko radovednosti! Ne tako kot pri sosednji mizi, kjer so naročili pijačo, nato pa odprli jedilni list ter iskali in iskali. Ker niso našli, najbrž tržaških lignjev ali bolonjskih špagetov, so vstali in šli. Ne vprašajte zato le natakarja, kaj je pri njih najboljše, saj vam bo odgovoril, kaj naročajo gostje. Tudi niste prišli le na ocvrte šitake, pa čeprav jih dostavlja Kadunc, ki je eko, in četudi je cvrtje sveže, gobe čvrste, omaka pa ni kupljena, saj sta v kisli smetani sveža peteršilj in drobnjak. Zato tudi ne boste ostali le pri zapečenih kozjanskih žlikrofih, ki so domači in polnjeni s skuto, in čeprav gratiniranje skrije obliko, barva in okus razkrijeta, da nad vrati piše restavracija, toda to je čisto prava domača gostilna. Takšna, v kateri natakarica, ki zna jezike in vliva zaupanje, četudi prizna, da še ne ve vsega, »someljeja pa danes ni«, takoj opazi, če kaj ostane na krožniku. »Moram vprašati zakaj, da do naslednjič popravimo napake!«
Začelo se je v kleti
Da bo vse pomazano, se ne obotavljajte preveč. Imajo pečenega kopuna na ajdovi kaši z jurčki in srnino stegno v divjačinski omaki s hišnim fragamayjem in sirovimi štruklji. Čeprav je gostilna velika in si gostje podajamo kljuko, je boljša izbira divjačinska, ker je zvrst modre frankinje in gamayja hišna posebnost, s sadno noto v omaki pa se lepo razume s stegnom, ki je prijazno mehko. Seveda, tudi kopun je posebnost, a kaj, ko mu čakanje zaradi preširokega jedilnika lahko izsuši tako zaželeno sočnost, da tudi kaša ne pomaga.
Vseeno pa še neradovedni okusijo, da tukaj znajo kuhati, tako kot v dobrih domačih gostilnah, kjer ni vsak teden nekdo drug v kuhinji. Saj vidijo, da so sveža zelišča tudi pozimi, da je ob žlikrofih še paprika zaradi svežine in da gratiniranje ne ubija sestavin.
Če pa bi za začetek naročili še račjo pašteto, bi dobili kar dve, ob domačem maslu z orehi in timijanovem želeju iz trgovinice s hišno ozimnico in naravnimi izdelki pri vhodnih vratih. Da bo njej všeč manj, njemu pa bolj pikantna, oba pa se bosta strinjala, da je deska lepo naložena, rustikalni okus paštete pa se ujema tako z ambientom gostilne, ki je do restavracije zrasla iz vinotoča in kmečkega turizma, kot s kislim zeljem, zaradi katerega tudi manj radovednim ni žal izleta na Virštanjsko. Zrezano je bolj grobo kot pri vaši branjevki na tržnici, pa čeprav je pri njej najdaljša vrsta. Toda to je zeljna solata z bučnim oljem, kumino in prekajeno domačo šunko, zato je cela jed z domačim kruhom. No, seveda imajo pri Amonu tudi koline, a vseeno bodite radovedni, že pred Olimjem, kajti tam stoji ob cesti velik jumbo plakat, ki pravi, da chef (čeprav je chefinja) priporoča ekološke menije. Zato ste prišli!
Iz domačega
Toda prav radoveden postane gost šele ob juhi, saj ve, da so tukaj včasih sloveli po gobovi. Ker pa je že povsod klasika, čeprav je bila Amonova kozjanska, in ker pozimi tudi okrog igrišča za golf gobe ne rastejo, je pa na domačem vrtu, ki je tudi s certifikatom, dovolj hrena, je z njim juha s popečenim kockami koruznega kruha ter vejico timijana za povrh tisti okus, ki nas ves čas sili v iskanje dobrih domačih gostiln.
Iz bio pirine moke so ravioli, polnjeni s kozjim sirom s kmetije Mijot – Poljane. Spomladi imajo v nadevu še špinačo, zdaj pozimi pa črne tartufe. A z ocvrtim žajbljem še bolj doda presežek domači orehov pesto, zaradi katerega bo pred odhodom nujno treba pogledati še v Amonovo domačo trgovino.
Tako, to je bilo za uvod, zdaj pa še tisto, zaradi česar smo prišli. Ker zadnje čase skoraj ni slovenske gostilne, ki se ne bi spoznala na argentinsko, ameriško, škotsko in celo japonsko govedo, ima Amon na steni in vratu steklenic žrebca, v ponvi pa še iz predmodnih časov avstrijski T-bone … Saj so poskusili tudi s slovenskimi pašnimi voli, a dobava ni mogla slediti priljubljenosti T-kosti iz zadnjega dela hrbta, kjer se je ob rostbifu drži še lep kos pljučnega fileja. Namesto ocvrtih so bile na velikem pladnju, ki je nahranil dva, pečene šitake, ob omaki, ki jo je dalo le meso, brez vpliva bbq-industrije, pa tudi krema pečenega jabolka in kutine iz domačega sadovnjaka. Končno meso brez modnega marketinga, zato pa le dobro uležano in pravilno pečeno, ter le v družbi regrata, ki ga je treba pobrati še mladega, če nočeš, da bi njegove lučke zmotile koncentracijo Amonovih igralcev golfa.
Glede jabolčnega štrudlja smo si bili enotni, da je takšen kozjanski, z grobo zrezanimi jabolki in hrustljavim testom, vsekakor boljši od pogretih primerkov nedeljske konkurence, tudi zaradi domače jabolčne marmelade. Kar je še ostalo jabolk, pa jih je bilo nekaj z makom tudi v korenčkovi, seveda eko, rezini, ki je pokazala še tisto sodobno domačo Amonovo stran. Kajti hrustal je korenjev čips in hladil je pomarančni sorbet, pred kavo, ki je tudi, zdaj že veste, eko, pa smo poplaknili z modrasovim napitkom. Ne, ni bil strupen, je pa pičil, z ingverjem, čilijem in domačim sadjevcem. Da, tudi milo na veceju je pri Amonu bio.
Zakaj obiskati?
Še kje je podjetno, a zmanjka pristnosti in okusa. Amonova odlika pa je, da vse zmore z nasmehom! Lokalno je glavno in skrb za sestavine je na zelo visoki ravni, od porekla do razpredene mreže enako mislečih in delujočih – prijazno in v sožitju z naravo. Kar ni eko, je dobro, kar je, pa je res še boljše.
