Tiskane izdaje
Zdravilno vodo iz tisočmetrskih globin Amalijinega in Rimskega vrelca so cenili že stari Rimljani, še pred našim štetjem, potem so sem prihajali kralji in cesarji, dokler jih niso pregnali generali. Zdaj sicer Rimske terme niso več naše …, toda pokrajina je še vedno lepa, zrak čist, gozdovi neokrnjeni, termalna voda pa je ena najbogatejših v Sloveniji. Ker se hoteli – pravi dvori, Sofijin, Rimski in Zdraviliški, sicer stari, a sodobno in luksuzno obnovljeni – dvigujejo nad neokrnjenimi gozdovi in spuščajo v zelenih terasah nad lepoto pokrajine ob Savinji, so Rimske Toplice za mnoge, domače in tuje, eno najlepših slovenskih zdravilišč.
Glede hrane na kažipotu za restavracijo Sofija piše: »Prepustite se vrhunskim kulinaričnim užitkom!« In res se jedilni list v redu bere. Tudi štrukeljci v mlečni juhi so bili res majhni in domači. Riba v slovenskem ribjem meniju je bila res ščuka. Štajerski merlot je res prijetno presenetil. A žal je tudi vse to, kar sledi, res!
Mleko in sir
Aperitiv je žgan(je) ali pa sladek (penina). Pozdrav iz kuhinje je bil brez besed in na plastičnem podstavku za bifejsko kavo. Surova zelenjava ob cocktail omaki iz dveh tub je bila slabo olupljena. Potem je bila postrv še zamrznjena. Hren je bil iz kupljenega kozarca. Čemaževa krema je bila pomladni spomin. Paradižnik je bil mašilo, toda špinača je bila sveža.
Pašteta je bila v tako majhnih kolobarjih zanimiva, toda kruhovega drobljenca in čebulic ni bilo, redkvice so bile puhle, zeliščno maslo pa zamrznjeno. A priznam, da so bile zelena omaka in »pacane« kumare dobre.
V mlečni juhi s pregreto smetano so plavali sirovi štrukeljci in očesa drobnjakovega olja. Krožnik je bil vroč, prav tako juha. Štrukljevo testo se je primerno lepilo. To je uspelo! A kaj, ko je bila takoj za tem rižota s potočnimi raki – in brez dimljene postrvi – narejena iz mlečnega riža. Rakci so umrli v slanici, še enkrat so jih ubili v ponvi, da so bili malo gumijasti, malo pa izsušeni. Namesto brokolija je bila solata, nezačinjena, na eni strani velikega barvnega globokega krožnika veliki listi radiča, na drugem majhni listi spet špinače, vmes pa predebeli kosmi parmezana in nerazumljiva zgodba »kapučina«. So pa vprašali: »Kaj ni bilo dobro?«
Rižota s potočnimi raki. Foto: Uroš Mencinger
Pujs in ščuka
Šele glavni jedi sta bili vsaj v smeri naročenega in zaželenega. Mesni krožnik – svinjska vratovina, klobasa, čebula, rdeča pesa, jabolko, gorčica – je bil prvi in edini, na katerem je bilo vse, kar je pisalo na meniju. Čeprav! Vedno gre cenenim kosom mesa večja hvala kot dragim, saj mora biti vanje vloženega tudi več truda. Je bila zato zraven še klobasa? Vratovina bi se lahko počasneje in dlje kuhala/pekla/dušila, da bi od tega še mast kaj imela in tudi mišice bi se sprostile toplicam primerno. Vseeno, poslanstvo, da ne greš lačen, če že plačaš (= trije sončki), je pujs izpolnil.
Svinjska vratovina, klobasa, jabolka in rdeča pesa. Foto: Uroš Mencinger
Pri ščuki rožmarin ni vedel, zakaj so ga dodali koruzi, sicer pa je bila tudi tukaj, s kremasto polento, med koruzo pomešanimi lisičkami in predvsem sladkovodno, pa še roparsko ribo tako blizu Savinje, lakota potešena. Za več bi tudi skorja morala biti hrustljava.
Pri sladicah je šlo spet po starem. Kar se je bralo kot »jabolko, vanilja, cimet«, je bilo v kozarcu, toda brez oblike in okusa, razen občutka, ki je bil čežanast, in toplote, ki je bila pomrznjena. In ker sva si upala pri sladici slovenskega menija zaželeti spremembe, seveda ob doplačilu, sva jo tudi dobila. Ni pa bila z jedilnega lista, ker na njem so korenčkova variacija, čokoladni fondant (z jagodami in sladoledom bazilike) ter marelice (s čokolado, amarettom in tonko). Torej je bila pena, iz črne in bele čokolade ter lešnikova, s prekislim malinovim sladoledom in skisanim (!) jagodnim kulijem, še od kosila. Hm, če bi si za kosilo postregla iz hotelskega bifeja, bi se Sofija bolje odrezala. Hladnih predjedi je bilo pet, od prekajenega jezika do marinirane ribe, ob goveji juhi je bila še ajdova, glavni pa so bili ocvrti puran, telečji hrbet, svinjska pečenka in file kovača.
Zakaj obiskati?
Zaradi zdravilišča! Postrezite si iz pestrega hotelskega bifeja, ne odpirajte pa a la carte jedilnega lista. Je ambiciozen, a žal preveč.
Prihodnjič: Gostilna pri Kuklju, Velike Lašče
