Odprta kuhinja Ane Lukner

Ana Lukner, ustanoviteljica dobrodelne organizacije Anina zvezdica, nam je povedala, brez česa v kuhinji ne more.

Objavljeno
06. maj 2016 14.27
Ana Lukner v kuhinji. V Trzinu 20.4.2015
Ana Strnad Hočevar
Ana Strnad Hočevar
#1 Ožemalnik limon. »Vsak dan si stisnem limono in jo, skupaj z vodo, zjutraj popijem na tešče. To počnem že od nekdaj, saj me limonov sok osveži, nekako razkuži in pripravi na nov dan,« pove Ana Lukner, podjetnica, inspiracijska predavateljica in dobrodelnica. Za zajtrk si potem privošči sadje, najraje pa ima kombinacijo narezanega mrzlega in v vroči vodi namočene ovsene kosmiče. Ožemalnikov limon je imela že kar nekaj, tudi tiste električne, pa ji najbolj ustreza prav ta, ročni, ki ga uporablja zdaj. »Lahko ga vzamem tudi v službo, če se mi zjutraj mudi. V svojem ameriškem domu pa imam še enega takšnega,« pove sogovornica in uspešna poslovna ženska, ki živi polovico leta v domovini, preostalo polovico leta, seveda ne v enem kosu, pa v sončni Kaliforniji. »Tam imam podobno dnevno jutranjo rutino,« o svojem ameriškem življenju spregovori sogovornica in poudari, da tudi v Kaliforniji ljudje živijo zelo zdravo in so celo še bolj ozaveščeni glede zdravih prehranskih navad, kot smo Slovenci.

#2 Skodelica. Z mamo sta pred dvajsetimi leti v eni od ljubljanskih trgovin kupili ta servis in na začetku ga mama sploh ni želela uporabljati, ker da ga je škoda. »Pa jo je oče prepričal, naj ga le začne, in takrat se je začel najin mali obred, ko sva se za pet minut usedli, poklepetali in si privoščili skodelico toplega napitka. Mama je ponavadi pila kavo, jaz pa, ker sem bila še premlada, kakav ali toplo mleko,« se spominja Ana. Zdaj kravjega mleka ne pije več, opazila je, da njenemu telesu ne ustreza. Če že mora, raje uporabi ovseni ali rižev napitek. Ker so jo pestile hude migrene, je začela bolj poslušati svoje telo in ugotovila, da ji sporoča, kaj mu v določenem trenutku ustreza in kaj ne. »Če to želiš slišati, slišiš. Poslušam svojo intuicijo in se bolje počutim.« Z leti je tako odkrila, da so povod za migreno recimo sir, oreščki, suhe salame, zato se temu na jedilniku izogiba.

#3 Servis iz otroštva. Pavlina in Marjana sta mamini najboljši prijateljici in Anini botrici. »Prikupni komplet s pikapolonicami sem dobila ob rojstvu, tako da je zdaj star že štiriintrideset let,« pove. Kadar zajtrkuje sama, si obrok privošči kar v tem krožničku in se spominja vseh lepih trenutkov, ki so jih skupaj preživeli v družini. Ana ima tudi v ZDA svojo ameriško družino, pri kateri še danes živi, kadar je na drugi strani Atlantika. Tam jo čakata njena sobica in vsa ljubezen, ki se je krepila že od njenih študentskih let, ko je prišla tja s svojo športno štipendijo. Ljudje, s katerimi se druži čez lužo, danes znajo pripraviti marsikatero slovensko jed, kot so polnjene paprike, sarme, segedin, rdeče zelje, klobase, pečenka na drugačen način. Tudi v Ameriki pojedo veliko zelenjave, zahodni del Kalifornije je primeren za pridelovanje vseh vrst zelenjave in sadja.

#4 Pekač. V tem pekaču se peče predvsem torta brez moke, ki je tradicija ob rojstnih dneh širše družine. Prej jo je delala njena mama, odkar pa ne more več, ima namreč hudo obliko demence, je to vlogo prevzela Ana. »Sicer je zelo nasitna, saj je v njej veliko lešnikov, mand­ljev, čokolade v prahu, masla, ampak jo vsi pričakujemo in ima za vse posebno vrednost,« pove sogovornica. Zanjo, ki se oreščkom bolj izogiba kot ne, pa pomeni predvsem vzdrževanje družinske tradicije. Naslednji cilj je, pravi, da se bo naučila narediti potico, saj jo spomini na mamo, ko je na mizi valjala testo in ko je zadišalo po prostoru v prazničnih dneh, ko je bila vsa družina zbrana, jo še posebno pogrejejo v srcu. »Mama je bila ena sama ljubezen, v vsako stvar, ki jo je počela, je dala celo sebe,« ponosno pove Ana. Vsa ta ljubezen se je prelivala tudi vanjo, kar razkrivajo njen pozitivni odnos do življenja, zaupanje v svet in neverjetna energija. Poleg vseh rednih delovnih obveznostih Ana vsakodnevno skrbi tudi za dobrodelno organizacijo Anina zvezdica, ki je v šestih letih okoli 45.000 družinam v stiski podarila več kot 1500 ton hrane. Zdaj imajo že pet skladišč in v organizaciji pomaga 150 prostovoljcev. »Na dobrodelnem področju smo naredili revolucijo, saj delamo čisto brez denarja. Nakazilo ni mogoče in ne dobivamo nobenih finančnih sredstev, čeprav bi jih lahko.« Verjame, da če daš svoj čas in svoje srce, lahko gore premikaš. »Še večji cilj pa je ta, da prebudimo prave, na stran potisnjene vrednote pri ljudeh - da se spoštujemo, da si pomagamo, da si prisluhnemo. Pomembno je potovanje vase, da se najdeš v svojem življenju, to se mi zdi naša dolžnost. Sami smo namreč odgovorni za svoja dejanja in sami sebi moramo biti največji navdih,« nam pove Ana in sklene, da je vesela, da živi svojo vizijo, in hvaležna za vse slabe izkušnje. »Če ne pustiš, da se te slabe stvari dotak­nejo, ne rasteš.«

#5 Kuharska knjiga. Slovenska kuharica sestre Felicite Kalinšek je stara več kot sto petnajst let. »Imela jo je že moja babica, očetova mama, in z mamo sva veliko kuhali prav po tej knjigi. Recepti sicer niso več najbolj zdravi, so pa zelo dobri,« se nasmeji Ana, ki še pove, da je pomembno, da se že v otroštvu naučiš nekaj osnov kuhanja. Ona se jih je iz te knjige in od svoje mame. »Pa tudi od očeta, tudi on zelo rad kuha.« Ljubezen do kuhanja sta oba prenesla tudi nanjo, ustvarjanje v kuhinji jo tako sprosti, pomirja, uživa pa tudi potem, ko hrano postreže in se začne dogajanje za mizo. »Starša sta bila že od nekdaj zelo ozaveščena, tako nikoli nismo jedli mesa in krompirja skupaj, ampak vedno solato in krompir, solato in meso, rada pa sta naredila tudi jedi na žlico in jedi iz svojih mlajših let, ko še ni bilo vsega v izobilju.« Vedno pa je bila njihova miza polna zelenjave, tudi zaradi čudovitega vrta pred hišo v Trzinu, kjer je Ana odraščala. Sicer se sogovornica nobenega recepta ne drži čisto do potankosti, ampak vedno doda tisti svoj ščepec. Knjigo nese s sabo tudi, ko potuje po svetu, če že ne cele, pa jo na poti spremlja vsaj kakšen recept.