Odprta kuhinja: Par iz celca

Če je letošnje valentinovo mogoče za vas samo uvod v finale nekje poleti: za nobel poročno torto se morate postaviti v vrsto TAKOJ. Nekateri to naredijo že kako leto vnaprej, smo osupli poslušali Petro Sodja, ki na leto s sladkarijami in tortami oskrbi kakih osemdeset porok. Ravno toliko časa pa še imate, da preberete tole, o posrečenem paru, ki se najbolje počuti v snegu, ki je še cel ...

Petra: peče torte

Torte so ena zadnjih uspešnic slovenske fudijevske scene – toliko novih talentov se pojavlja, da je kar težko slediti. Pri Petri Sodja, 31, je manj pomembno to, da je začela že prej, saj se s peko slaščic po naročilu ukvarja že več kot tri leta. Bolj jo od množice ločuje dejstvo, da je njen slog res nekaj posebnega. Smisel ima za vizualno, za fotografijo – in zato je @p13na z instagrama sama sebi precej dobra marketinška agencija. Stranke pri njej naročajo torte tudi zato, ker jih očara življenje, kakor ga beleži s fotoaparatom. Piknik, ki ga imata z Juretom nekje v gozdu, slika sredi surove divjine nad jezerom v Kanadi, pogrnjena miza v zasneženi zimski pokrajini ...

Pravi, da veliko peče tudi za rojstne dni in ne viha nosu nad maso ticino – prav flet­ne figurice izdeluje. A njeno osebnost in slog življenja verjetno bolj kažejo torte z modernim, minimalističnim dekorjem, ki je največkrat kar iz narave: storžki, vejice rožmarina, sadežki ... Občutek, kot da si ravnokar stopil v gozd in zavohal smreko, potipal lubje in s prsti prijel drobno, dišečo jagodo. Vedno bolj, opaža, ljudje naročajo t. i. dessert table: celotno ponudbo slaščic, tako da tudi mizo Petra okrasi po svoje. In če je kdo mogoče dobil občutek, da se ljudje manj poročajo: v enem mesecu – januarja začne sprejemati naročila – se jih je nabralo med 40 in 50.

Petra je po izobrazbi čisto nekaj drugega, socialna delavka, in preden je zamenjala kariero, je kot pripravnica delala v Šentu v Kranju. Potem ji je vedno več ljudi namignilo, da so torte, ki jih peče za prijatelje, res dobre: prvi večji paket je spodbudno naročila kar tedanja šefinja. Ko se je pripravništvo končalo, je postala »espe«: Pcakes. Ob tortah dela tudi cake pops, sladke grižljajčke na palčkah, cupcake in razne seksi zloženke v kozarčke. Pozimi, pravi, speče tri, štiri rojstnodnevne torte na vikend, poleti je norišnica: tudi po tri poroke ima na vikend.

Pravzaprav sploh ne zna natančno definirati, kako se je ta njena kariera začela. Ampak po svoje je bil to trenutek, ko se je postavila na vrh brega in se spustila v celec.

Jure: dela snežne deske

Tudi Jure Sodja, 37, je iz drugega poklica: projektant metalurških strojev je – ampak če bi videli, s kakšnim veseljem je začel prinašati v sobo snowboarde, ki jih izdeluje. Dobra zbirka. Izkaže se, da je smisel za estetiko tudi njegova močna točka. Čeprav so deske po sestavi podobne klasičnim, industrijskim, ima vsaka svoj značaj. Ni dveh enakih in ne, niso lesene, kot bi kdo pomislil, le na vrhu je furnir.

Vse so namenjene za deskanje po celem snegu (powder), vendar je vsaka zgodba zase: v minulem tednu sta s Petro preskušala enega novejših modelov, s katerim se po snegu deska kot po vodi, saj nima vezi. Naslednji je narejen tako, da se razcepi v dve smučki (splitboard), ki ju uporabljate kot turni, na vrhu ju znova povežete in se odpeljete v dolino na deski. Ena od desk je kot Batman, druga mu je zelo podobna, ampak v bistvu so »rogovi« metafora, vikinška čelada, spomin na potovanje po Norveški. Da so drugačne, kaže tudi ime blagovne znamke, ki jo je izbral: Moonchild, po pesmi Iron Maiden.

Sanje delajo, če delaš sam

Ob tem športu sta se pravzaprav spoznala. To je bil upor, ki se je dobro obnesel: Jure deska na snegu zato, ker je v šolskih letih prej osem let treniral alpsko smučanje in mu je presedlo. Omenja, kako je vsak dan zgodaj vstal, da mu je potem kar naprej kdo govoril, kako naj se »pelje« (kar je sicer smisel trenerja, bodimo pošteni, ampak nekateri se bolje počutijo, če sami izberejo smer vožnje).

Petri pa so doma prepovedali deskati, ker so bili tedaj pionirski časi tega športa in so »klasiki«, med njimi Petrin oče, to mladino videli kot tiste, ki »posedajo po smučišču«. Najprej je zagledala Juretov dobrovoljni nasmeh, kar ni neka floskula: drugega pač pod čelado ni bilo videti. Poročila sta se leta 2013. Dobrovoljni nasmeh pa je še kar tu. Med pogovorom je Jure vsaj petdesetkrat zažarel, očitno je, da ga stvari res veselijo.

Pred dvema letoma se je odločal, kaj bi počel v življenju: »Razmišljal sem, kaj me najbolj zanima, ne, s čim bi najbolje zaslužil.« Službo v razvojnem oddelku za snowboarde v Elanu je pustil po enem mesecu, spet zato, da ne bi izgubil občutka, kako naj se »pelje«. In se spet odločil za snowboarde in celec, ampak ne noro: vrnil se je v službo projektanta. Zadržal pa je rahlo sanjaštvo: ves čas iz denarnice vleče listke, na katere si zapisuje ideje. »Malo sem razmišljal,« jih komentira. Petrin moto pa je: »Dreams don't work unless you do.« (Sanje ne delujejo, če ne deluješ tudi sam.)

Juretovih snowboardov se v nasprotju s Petrinimi sladkarijami ne da kupiti, čeprav mu ji kar malo pulijo izpod rok. Izdeluje jih šele drugo zimo in ena serija je tik pred tem, da gre v ZDA, na testiranje k naključnim uporabnikom, in šele ko bo dobil dovolj povratnih informacij, da so dobri, jih bo začel izdelovati, pravi (in se mu že od daleč vidi, da zato, ker je brezkompromisen poštenjak). Zdaj jih dela v domači kleti, en del je ima on, v drugem si je delavnico ogradila Petra: »Midva še vse doma mešava.« (smeh)