Odprta kuhinja: Skuhajta si kaj

Izšla je kuharica, verjetno edina na svetu, ki ima navodila pisana za dvojino.
Objavljeno
10. julij 2015 13.09
Karina Cunder Reščič
Karina Cunder Reščič
Gre za nekakšen knjižni »narastek«. Izvirnik je bil pred štirimi leti natisnjen v neki fotokopirnici: poročno darilo za par, zamišljen, kako bo zdaj, v zakonu, pa noben ni bil vajen kuhati. Med prijatelji zaskrbljenega para pa je bila tudi skupinica, ki je že v študentskih letih prirejala večerje s petimi, šestimi hodi. In ti so dobili posebno zamisel: Kuhinjo v dvoje.

Danes je to zbirka receptov, ki jih je peterica avtorjev dodajala darilu izpred štirih let. V tem času je bila ideja dovolj »pečena«, da je dobila trdo skorjico (torej prave platnice), sredica pa je še zmeraj prijetno mehka: to so preprosti recepti za skupno ustvarjanje v kuhinji. »Kuhanje drug z drugim in drug za drugega,« so napisali avtorji. »Krasen način, kako laže najti in ohraniti veselje do ustvarjanja v kuhinji, je kuhanje v dvoje. Ne le, da je v dvoje lepše in prijetnejše, tudi delo je hitreje opravljeno,« se sklicujejo tako na užitke kot na praktičnost. »In takšno kuhanje je veliko več kot priprava jedi – je priložnost za skupen čas v vrvečem dnevu, za filozofske debate ob rezanju zelenjave, za raziskovanje in navduševanje nad novimi sestavinami in jedmi,« beremo v uvodniku.

Pet prijateljev v kuhinji

Kar pet avtorjev je sodelovalo pri sestavljanju knjige in so vsi skupaj družinska naveza: Jan, Andrej in Peter Valena so bratje, Ožbej Peterle je njihov bratranec, Anja Maležič pa Andrejeva punca. Sami so naredili tako rekoč vse, od kuhanja do fotografiranja in primernih postavitev, za kar je poskrbela Anja. Ona je tudi poskrbela za oblikovanje in ilustracije, ki dajo piko na i tej iskreni, simpatični kuharici, malo pa je potem pomagal še njen brat Matic s fotografiranjem.

To niso nedosegljivi recepti z zapletenimi postopki: gre za jedi, ki jih kuhajo in imajo radi mladi – in ne, hvala bogu niso veganski, kar dandanašnji verjetno vsak takoj pomisli! To so recepti, ki so tako preprosti, da se zdijo skoraj samoumevni, pa nekoliko zahtevnejši, za kakšne bolj nobel priložnosti. Segajo pa od domačega vrta prek nam vsem ljubega sredozemskega bazena, naprej v kraje, kjer so avtorji potovali, predvsem gre za jedi z indijskim in daljnevzhodnim poreklom. Drugače povedano: približno polovica je družinskih receptov, druga polovica pa od drugod, za popestritev. Vsega skupaj malo več kot sedemdeset idej: več kot dovolj za vsak mlad par, ki ga skrbi, kako bo zdaj, ko bo treba s študentskih bonov preiti na kuhanje. (In, pove, Andrej, še več: nekdo jim je kot hec povedal, da tudi starši, ko mladi odidejo od doma, znova kuhajo v dvoje ...) Ideja za poročno darilo?

Andrej in Anja sta nasmejana, ko listamo knjigo. Ponosna. Ko so dodajali recepte, so marsikje osvežili podobo fotografije, tako da so zdaj tako rekoč po zadnji stilistični modi: temne podlage, posodje za fotografiranje – ročno izdelano keramiko – so si izposodili celo pri prijateljici v Nemčiji. Rustikalnih dodatkov, brez katerih kljub vsemu ne gre in jih imajo bralci preveč radi, je tudi ravno prav, tako da je to kuharico prijetno vzeti v roke. Prav neverjetno, pravzaprav: fotografsko opremo so si naredili kar doma: softbox iz škatle, vanjo je prišla žarnica z umetno »naravno« svetlobo, odbojniki so postali karkoli so našli belega ... To pa so bili tudi edini triki, ki so jih uporabili; nič niso kaj čarali s čim umetnim. Poslikali so, potem pa, mrzlo, vse tudi pojedli.

Prijetno je tudi poslušati, kako razmišljata mlada sogovornika; v kulturi, kjer se toliko stvari vrti okrog hrane – ampak predvsem na način, ki mu mnogi pravijo kar pornografija –, govorita o najnormalnejših in najmanj ekscesnih stvareh na svetu: kako se je prijetno vrteti v kuhinji. Uživati v bližini drugega tudi v pripravi skupnega, kakovostnega obroka.

Glavno besedo ima Andrej: »Kuhati sem se naučil že v otroških letih. Živeli smo v Nemčiji, mama se je, ko smo bili še v osnovni šoli, vrnila v službo in tako smo naenkrat prihajali domov pred njo. Ker v Nemčiji niso poznali šolskih kosil, če nisi bil ves dan v šoli, smo počasi začeli kuhati razne malenkosti. Primitivno v bistvu: makaroni, koruza iz pločevinke, smetana ... (Smeh.) Ampak odnos do hrane smo pa s tem kljub vsemu razvili. Dobro se tudi spomnim, kako smo z bratoma pekli torto za mojo mamo. Da je bilo na skrivaj, v sobi, ki je bila najbolj oddaljena od spalnice. Moji! Mogoče se je tukaj začelo ... (Smeh.) Hoteli smo jo presenetiti, se ji zahvaliti, kar je tudi ona pekla torte drugim,« pove tridesetletni sogovornik.

»Naše mame so generacija samih dobrih kuharic. Vsaka, ki je imela to možnost, je imela tudi nekaj svojega vrtička in s tem vsaj malo domačih sestavin. Z našo generacijo pa se je to začelo izgubljati. Nekoliko tudi zato, ker je zaradi sistema študentske prehrane manj praktično kuhati doma in so se mladi temu zlahka odrekali. Se pa bojim, da se s tem izgubljajo številna znanja, dobri recepti, ki jih pri naših starših in starih starših še najdemo. In mi smo s svojo knjigo hoteli vsaj svoji generaciji pokazati lepo podobo domače kuharije. Odgovoriti, zakaj se nam je dalo že v študentskih letih vsak dan potruditi in skuhati. Sam sem na primer včasih prišel iz arhitekturnega biroja ob devetih zvečer – ampak se mi je zdelo, da bom špagete s tunino in porom že še zmogel. Z bratom sva po prihodu v Slovenijo imela svoje gospodinjstvo in se nisva mogla zanesti na to, da naju bodo zvečer s hrano pričakali starši,« pripoveduje Andrej, absolvent arhitekture.

Koncept? Kuhajte doma.

Njegova vztrajnost pri kuhanju se je poplačala na načine, ki jih človek niti predvideti ne more: Anja še danes, ko sta že »zrel« par, govori o fantastičnih paprikah, ki jih je spekel, ko jo je prvič povabil na večerjo. Njegova zagnanost pa je bila tudi nalezljiva. »Preden sva z Andrejem postala par, sploh nisem marala kuhati. Muka, iskreno. Ko sva se preselila v skupno stanovanje in vsak dan skupaj kuhala, sem začela odkrivati, da je to prijetno in pravzaprav niti ne tako težko delo,« se smeji. Po poklicu je vzgojiteljica, vendar se je odločila za udejstvovanje v umetniških vodah in se zdaj ukvarja s projektnim oblikovanjem in ilustracijo.

Ko je knjiga izšla, so mlade avtorje spraševali, ali imajo kakšen koncept zdrave prehrane. So rekli, da nič kaj posebnega. Da se jim zdi dober prvi korak to, da si doma sam pripraviš hrano. Tudi kadar je bolj praktično in poceni jesti na študentske bone, ima tista domača čorbica kljub temu drugo sporočilo in okus. Tako je kot z darili: odkar so Feničani izumili denar, z njimi tako rekoč ni problemov. Ampak ali je med nami kdo, ki se ne bi počutil počaščenega, če bi se kdo zanj potrudil in mu spisal čisto svojo kuharico? Takšno, ki dokazuje, kako malo je treba, da se imamo lepo. Anja in Andrej nam to pokažeta s petimi besedami. In petimi recepti, ki tem besedam pripadajo: čas, druženje, potovanje, darilo, dvojina.