Potepanje po Japonski je prineslo tudi spoznanje, zakaj je tam tako malo debeluhov. Predvsem zato, ker »našega« kruha skoraj ne jedo, njihove slaščice pa sploh niso sladke.
Vse sladke jedi, ki smo jih okušali, so naravno sladke – zaradi sladkorja v sestavinah. Jeseni jih pripravljajo predvsem iz kostanja, kakija, fižola adzuki in, seveda, iz riževe moke. Brez dodajanja trsnega ali pesnega sladkorja! Zato so vse po vrsti nežnega, ob prvem srečanju morda celo prenežnega okusa. Temu se brbončice hitro privadijo, težave imajo lahko le zapriseženi sladkorni odvisniki.
Seveda pa niti tradicionalni izolacionizem Japoncev ni mogel obvarovati pred belima zahodnjaškima razvadama – sladkorjem in belo moko. Pojavile so se pekarne, predvsem v francoskem slogu, na podeželju sicer še ne, v mestih pa jih je vedno več. Pečejo različne kruhke, štručke, kolačke, hlebčke in piškote iz bele pšenične moke, vendar jim dodajajo tudi nekaj svojega. Poleg tradicionalnih sestavin zlasti japonski šarm v oblikovanju!
V tokijski blagovnici Matsuzakaya so na primer v času čarovnic ponujali bučne kruhke, prave krušne strahce iz bele moke z dodatki po japonsko: z bučo hokaido, fižolom adzuki in, kajpak, zelenim čajem. V hotelski trgovini v Osaki so imeli tudi oddelek s svežimi bavarskimi prestami in slaščicami po francoskem vzoru.
Komentarji