Tiskane izdaje
Še preden sva z Maticem na papir zarisala prvo skico za embalažo I Like Tofu, sva si postavila pomembno skupno vodilo: produkt mora biti viden! Naslednjih nekaj mesecev se je tako celotno oblikovanje vrtelo večinoma okoli luknje na zadnji strani.
Kot soustanoviteljica blagovne znamke sem se dobro zavedala, zakaj je pomembno, da potrošnik lahko vidi izdelek, in sem to postavila na drugo mesto, takoj za okusom. Kot oblikovalec embalaže pa sem se s to odločitvijo težko borila. Grizlo me je, da mi bo odprtina vzela pomembno površino za deklaracijo, s katero se vedno rada igram, a za katero je vedno premalo prostora. Med neprestano borbo in tehtanjem različnih možnosti sem vedela, da moram zadovoljiti oba svoja apetita, sicer ne bom zadovoljna. Po številnih težko prespanih nočeh in nemirnih koncih tedna sem embalažo oblikovala tako, da sem si z njeno obliko in velikostjo priskrbela dovolj površine za ustvarjanje deklaracije in tabele hranilnih vrednosti, odprtino pa predvidela na mestu, kjer skupaj z drugimi elementi ustvarja uravnoteženo kompozicijo. Pravzaprav še danes težko verjamem, da mi je kombiniranje obojega tako dobro uspelo.
Se pa s takšnimi težavami ne spopadam ravno pogosto. Embalaža se večkrat raje uporabi za skrivanje manjših pomanjkljivosti, ki so potrošnikom sicer dobro znane, a nanje med nakupovanjem ne pomislijo, če jih ne vidijo. V večini primerov je tako, da so živila na policah kupcu popolnoma skrita za embalažo. Luč dneva ugledajo samo tisti izdelki, ki so spakirani v razne steklene kozarčke in stekleničke ali folije s prozornimi okenci. Res je, da morajo biti nekateri skriti pred svetlobo, saj jim ta škodi, a to je zgolj manjšina vseh, ki so nam na voljo.
Če bi mi pred nekaj leti nekdo omogočil prosto izbiro med tem, ali z embalažo produkt vsaj deloma razkrijem ali ne, bi se zagotovo in brez premisleka odločila za slednjo, zakrivajočo varianto. Razlog? Nedvomno pomanjkanje izkušenj in prepričanje, da česar ne veš (beri vidiš), ne boli. Danes bi storila drugače. Stranki bi toplo svetovala, naj produkt pokaže kupcu. Šla bi še korak dlje in ji predlagala, naj se posveti razvoju in poskrbi, da je živilo videti lepo, okusno in zanimivo, saj bo tako imelo več potenciala. Naučila sem se namreč, da ljudje zelo neradi kupujemo mačka v žaklju.
Razlogov, zakaj proizvajalec skozi embalažo ne razkrije produkta, je več: neizkušenost, nepremišljenost, stroškovni vidik (izsekovanje okenc prinaša dodaten strošek), skrivanje neprivlačnih produktov, zaščita ali nepomembnost. Faktor zaščite izdelka sem že omenila in je še kako smiseln. Vsem je namreč jasno, da svetloba škoduje, denimo, olivnemu olju in pika. S faktorjem nepomembnosti pa sem ciljala predvsem na tiste izdelke, ki so nam splošno poznani. Vemo, da je navaden jogurt bele barve, prav tako dobro poznamo sladkor, poper in belo moko tipa 500. Glede barve in teksture se ne bi spraševali niti pri kupovanju polente ali paradižnikovega koncentrata. Če pa hočemo potrošniku prodati nov desert z bourbonsko vaniljo, ki je žametno rumenkaste barve s črnimi pikicami iz vaniljevega stroka, bi bilo škoda tega ne predstaviti. Nobena embalaža namreč nikoli ne odtehta celovitosti in popolnosti produkta samega. Videz prehrambnega izdelka je lahko odlično komunikacijsko sredstvo, saj je bolj pristen od vsake fotografije ali ilustracije, natisnjene na pakiranju.
Področje odkrivanja ali zakrivanja živil je precej zavito v meglo. Ne verjamem, da se s tem faktorjem kdo prav posebej ukvarja, še manj raziskuje želje in občutke kupcev. Mogoče se niti sami med nakupovanjem zavestno ne sprašujemo, kako je videti izdelek. Ker pa je prehrana v trendu in si vsi želijo odkriti nekaj novega, me res zanima, v katero skrajnost se bodo nagnile smernice. Sama si vsekakor želim še več transparentnosti in posledično izdelkov, ki bodo zanimivi (tudi) na pogled.
***
Anja Korenč je oblikovalka embalaže za prehrambno industrijo, fotografinja, soustanoviteljica marketinškega studia Fork in blagovne znamke I Like Tofu.
V vlogi avtorjev naših kulinaričnih blogov, ki vam jih serviramo vsak četrtek ob 15. uri, ji družbo delajo še:
- Alja Dimic, prehranska terapevtka, Center Holistic
- Gorazd Potočnik, slaščičarski mojster, Sladkozvočje
- Anita Lozar in Matej Pelicon, pivovarja in lastnika ajdovske craft pivovarne Pelicon
- Uroš Štefelin, kuhar in gostinec, Vila Podvin
- Klemen Rojnik, jedec, triatlonec in farmacevt
Po arhivu kulinaričnih blogov lahko brskate TUKAJ.
