Vojvoda edinburški, avtsajder

Naziv kralja je bila le ena od stvari, ki so princu Filipu ušle iz rok.    
Objavljeno
10. avgust 2017 19.53
Queen Elizabeth II and Prince Philip in New Zealand during their Commonwealth Tour, 1974. Behind them are Princess Anne and her husband Mark Phillips. (Photo by Fox Photos/Hulton Archive/Getty Images)
Jure Kosec
Jure Kosec

Britanska monarhija vstopa v obdobje menjave generacij. Tako kraljica Elizabeta kot vojvoda edinburški kažeta znake upočasnjevanja, mlajši člani družine Windsor pa se v imenu kraljevega para pojavljajo na čedalje več dogodkih in na takšen in drugačen način začenjajo ustvarjati svojo podobo monarhije, ki bo sčasoma prevladala nad sedanjo. V ozadju generacijskega prehoda se torej počasi kažejo tudi obrisi generacijskega prepada, ki v takšnih primerih ni nič neobičajnega, a vseeno poraja nekaj nervoze in ugibanj o tem, ali naslednji kralj morda ne bo zadnji.

Princ Filip nikoli ni mogel biti kralj, a bo v marsičem ostal zadnji svoje vrste. V angleškem pravu ženska avtomatično prevzame naziv svojega soproga, če je ta po hierarhiji višji od njenega, toda za moške enako pravilo ne obstaja. Preden je princesa Elizabeta postala kraljica, je bil njen uradni naziv ženska različica naziva njenega moža, torej vojvodinja edinburška. Ko je prevzela prestol, pa je imela samo ona pravico do uporabe naziva kraljica, medtem ko je njen soprog (p)ostal princ spremljevalec. Ta ustavno zagotovljena diskriminacija je Filipa prisilila, da je šest let po njuni poroki avtomatično prevzel sekundarno vlogo v zakonu, je v eni najboljših biografij o prinčevem življenju leta 2011 zapisal britanski zgodovinar Philip Eade. Ta mu še zdaleč ni bila pisana na kožo. Predstavljala je namreč popolno nasprotje njegovega značaja, ki so ga odlikovali »dinamičnost, zagnanost, odkritost in nagnjenost k eksplozijam jeze in strasti«. 

Naziv kralja je bila le ena od stvari, ki so mu v mladosti ušle iz rok. Še preden se je lahko poročil z 20-letno Elizabeth Windsor, se je moral odpovedati vsem nazivom, ki jih je podedoval kot član kraljeve družine Schleswig-Holstein-Sonderburg-Glücksberg. Prevzeti je moral priimek svojega strica po materini strani, grofa Mountbattna, ter se odpovedati veri, v katero je bil rojen. Filip je bil star 18 mesecev, ko je moral skupaj s staršema, princem Andrewom grškim in danskim ter princeso Alice battenberško, in štirimi sestrami zapustiti rojstni otok Krf, s katerega so družino izgnali v času revolucionarnega vrenja, ki je Grčijo zajelo po koncu grško-turške vojne. Družina je pobegnila v Francijo, toda tudi tam se Filipovo otroštvo ni vrnilo v normalnost. Zakon njegovih staršev je kmalu propadel, Filip pa je mladost preživel pri različnih sorodnikih, razpet med Francijo, Združenim kraljestvom in (nacistično) Nemčijo. Po poroki s prihodnjo britansko kraljico se je moral odpovedati tudi služenju v mornarici. Konec druge svetovne vojne je odlikovanemu vojnemu heroju povrnil občutek negotovosti. Kmalu mu je pozornost vendarle uspelo preusmeriti na Elizabeto, njegovo daljno sestrično, ki jo je prvič spoznal leta 1939, ko je pri trinajstih s starši obiskala kraljevo vojaško šolo Dartmouth. Osem let kasneje sta se zaročila. Poroka z Elizabeto mu ni dala le nove domovine, ampak občutek stabilnosti, ki ga dotlej ni poznal. Po poroki je vse dobilo drugačen pomen, po tastovi smrti pa se je njegov svet ponovno obrnil na glavo.

Princ je prejšnji teden pri 96 letih opravil svojo zadnjo uradno dolžnost, ko se je pred Buckinghamsko palačo v Londonu udeležil parade kraljevih marincev. Oblečen v dežni plašč in s polcilindrom na glavi se je v tipičnem britanskem vremenu sprehodil med možmi, ki so malo pred tem zaključili skoraj 2000 kilometrov dolg pohod, med katerim so zbirali denar za dobrodelne namene, in v šali podvomil o njihovem duševnem zdravju. Vojvoda edinburški je leta 1953 od pokojnega kralja Jurija VI. prevzel naziv kapitan general kraljevih marincev. V svoji karieri je zbral še mnogo drugih titul, a tista, ki jo je obdržal najdlje, je za nekdanjega poveljnika v kraljevi mornarici skozi vsa ta leta ohranila veliko simbolično vrednost. Svojo zadnjo, 22.219. uradno dolžnost je temu primerno zaključil ob vzklikih mož v uniformah in aplavzu množic, ki so se zbrale okrog palače, da bi videle slovo človeka, ki je zadnjih 64 let v ženini senci soustvarjal novo elizabetinsko dobo.

Med intervjujem ob 90. rojstnem dnevu je priznal, da je iskanje vloge, v kateri bi se dobro počutil, trajalo dolgo časa. »Problem je bil odkriti nišo in nato zrasti vanjo. Veliko je bilo poskušanja in napak, nikogar nisem mogel vprašati, kaj bi lahko počel.« Njegove naloge in obveznosti so se kljub temu uspešno kopičile. Vojvoda edinburški je sčasoma postal pokrovitelj oziroma član več kot 780 organizacij. Verjetno največji pečat je s svojimi aktivnostmi pustil na področju varovanja okolja in narave. Med letoma 1981 in 1996 je opravljal funkcije mednarodnega predsednika Svetovnega sklada za naravo (WWF). Kljub temu se nikoli ni imel za ekologa. »Mislim, da obstaja razlika v tem, ali nekoga skrbi za zaščito narave ali mu je bolj do objemanja zajčkov.«

Ta in mnoge podobne izjave so Filipa izpostavile tako kritikam kot občudovanju, predvsem pa so zarisale kontrast med njim in kraljico Elizabeto, ki tudi pri 91 letih še vedno skrbno pazi na vsako izrečeno besedo. Filipova upokojitev je prišla ob nepravem času. Politična korektnost je čedalje manj zaželena, ponekod celo osovražena, iskrenost je po novem najbolj iskana kvaliteta voditeljev, tudi če se za njo pogosto skrivajo nedostojnost, škodoželjnost in oportunizem. Ljudje prej ali slej opazijo razliko med iskrenostjo z veliko in malo začetnico. S časom si ustvarijo realno sliko, in ko je ta enkrat ustvarjena, jo je težko izbrisati. Britanci so si sliko o princu spremljevalcu ustvarjali dolgih sedem desetletij, skozi besede in dejanja, vzpone in padce, idilične prizore ter govorice.

Nazadnje so si jo lahko dopolnili ob spremljanju odlične Netflixove serije The Crown (Krona), v kateri je Filipa kot spogledljivega, a vselej obvladanega avtsajderja upodobil angleški igralec Matt Smith. Vojvoda edinburški je to oznako v preteklosti zavračal na podlagi svoje kraljeve krvi, četudi ga še danes najbolj natančno opisuje. Mož, ki je bil po prepričanju Philipa Eada rojen za voditelja, a se je na koncu moral zadovoljiti z obstransko vlogo, je svojo podobo zgradil na drugačnosti priseljenca. Odsotnost normalnega življenja je kompenziral različno, a kot vztrajajo njegovi znanci, nikoli na škodo institucije, v katero se je oženil. Ga je kaj bolj zaznamovalo kot njegova poroka z Elizabeth Windsor? Pogled na njegovo življenje kaže, kako odgovor na to vprašanje še zdaleč ni samoumeven.