Beti (in) Metlika

Beti praznuje 60. let

Objavljeno
16. junij 2016 16.33
Saša Bojc
Saša Bojc

Najbrž bi se v marsikateri omari še našel kakšen kos legendarnega Betinega spodnjega perila Boa, ki so ga v sredini 90. let oglaševali kot »mojo drugo kožo«, kar nekaj njihovih najznačilnejših kosov oblačil, katalogov, nagradnih kipcev, ročnih ur za delavke jubilantke in marsičesa drugega, kar je pisalo 60-letno zgodovino nekdaj mogoče metliške Belokranjske trikotažne industrije, pa zbuja svojevrstno nostalgijo tudi na razstavi v Belokranjskem muzeju Metlika. Z modno revijo starih kosov pa tudi tistih, ki naj bi jeseni prišle na prodajne police trgovin, se bo odprla na jutrišnjo poletno noč in tako počastila jubilej. Jubilejno leto 2016 je namreč Beti, ki je danes s 164 zaposlenimi eno največjih evropskih proizvajalcev barvne preje (97 odstotkov izvozijo v EU in po svetu, iz nje pa izdelujejo predvsem športne in druge nogavice, pozamenterijo in medicinske povoje), je namreč začela s podpisom pogodbe s Konfekcijo Julija iz Metlike o obuditvi blagovne znamke Beti, ki je ni bilo na trgu skoraj pet let.

 

Kot je avtorica razstave (in direktorica muzeja) Andreja Brancelj Bednaršek zapisala tudi v katalogu, je Beti, ki se je razvila iz majhne strojne pletilnice Franca Tajnerja v Črnomlju, osnovane sredi 20. let 20. stoletja, kmalu po ustanovitvi leta 1956 postala gospodarski čudež Bele krajine, Slovenije in celo Jugoslavije, mesto v malem, ter je v najboljših letih zaposlovala več kot 2000 ljudi. »V Metliki jo je bilo čutiti na vsakem koraku. Bila je edinstvena v vsej Jugoslaviji, saj je ustanovila poklicno šolo in kader za svoje potrebe šolala sama. Za delavce je gradila stanovanja in mnogim odobrila kredite za gradnjo lastnih hiš ter kupila počitniški dom pri Portorožu, zaradi česar je marsikateri zaposleni prvič videl morje. Podpirala je kulturo in šport, imela je svoje kulturno-umetniško društvo, njeno ime pa sta nosila tudi moški košarkarski in ženski rokometni klub. V začetku 70. let je v svojih obratih v Metliki, Črnomlju, Mirni peči in Dobovi izdelala po za današnje čase neverjetnih 40.000 izdelkov na dan,« pripoveduje sogovornica, ki je spomnila tudi na to, da je ne samo zaposlenim, temveč tudi Metličanam s svojo tovarniško trgovino omogočila, da so se lahko modno oblačili po nizkih cenah. Vendar kot so ji razkrile tudi strani internih glasil in časopisni članki, vselej tudi ni bilo vse rožnato. Zlasti v začetnih letih so morali zaposleni marsikdaj potrpeti, saj je šel razvoj tovarne tudi na račun njihovih plač, a z mislijo na obetavno prihodnost so potrpeli tudi to. Povsem drugače je bilo s prihodom novega tisočletja.

Spodnjice Marina iz elastične čipke

V zlatih šestdesetih letih je kot 15-letno dekle v Beti prišla tudi Jožica Klemenčič. »Najprej sem začela v oddelku, kjer smo ročno izpolnjevale etikete, ki smo jih potem skupaj z žigom tovarne prilagale izdelkom. Ko so to naše delo kakšnih pet let zatem nadomestili stroji, sem sedla za šivalni stroj in prav ta zelena kombineža, model Soraja, je bila prvi izdelek, pri katerem sem začela delati kot šivilja. Spominjam se, kako mi je ena od starejših šivilj med malico poučila, kako bom nalogo lahko hitreje opravila,« pripoveduje o kosu iz leta 1970, ki ga je posodila za razstavo in je najstarejši razstavljeni primerek. Kot razkriva, ima v omari še dva stara primerka kombinež, ki jih hrani za spomin, čeprav je potihoma tudi upala, da bodo morda kdaj le na ogled na razstavi. Prav ženske kombineže so bile njihov paradni konj v njenih začetnih delovnih letih, potem pa se je program izdelkov le še povečeval. Med legendarnimi izdelki izpostavlja ženske spodnjice Marina iz elastične najlon čipke, ki so jih izdelovali v vseh barvah ter jih prodali v tisočih kosih.



Beti ji je ob delu omogočila tudi šolanje, najprej je končala dveletno poklicno šolo, nato pa še srednjo šolo, ki je sodila pod pristojnost Srednje tekstilne šole Kranj. Bila je predstavnica prve generacije, ki je končala šolanje z nazivom konfekcijski tehnik. »Tako sem v svoji poklicni poti v Beti opravljala najrazličnejše poklice in funkcije, med drugim sem bila kontrolor, ko se je odprla nova tovarna Otroške konfekcije Žakanje tik za današnjo mejo s Hrvaško, sem bila tudi tehnolog in eno leto tudi vodja obrata. Bila je nova tovarna z novimi stroji, na otvoritev katere se je visoki hrvaški politik pripeljal s helikopterjem, tu so bili novi sodelavci. V tem obratu smo izdelovali otroško konfekcijo za domači trg, pozneje tudi ženski, spalni in športni program, kar osemdeset odstotkov posla smo imeli za nemške naročnike, med drugim smo šivali spalne srajce za znamko Triumph. Delo za tuje naročnike smo morali opraviti hitro in zelo kakovostno,« pripoveduje sogovornica, ki je po vrnitvi v Metliko postala vodja proizvodnje šivalnice.

Ne gre pozabiti, da so bila oblačila Beti pogosto nagrajena na sejmih po vsej Jugoslaviji, modnih nagrad pa seveda ne bi bilo, če se vodstvo ne bi zavedalo pomena oblikovanja kot gonile sile razvoja in prodaje, opominja nekdanja oblikovalka Andreja Vodnik Ovsenjak, ki se je v Betinem oddelku Kreacije v Ljubljani zaposlila takoj po končani šoli za oblikovanje leta 1971.


Prva Betina zlata košuta leta 1974

To je bil skupaj z vzorčnim oddelkom, kjer so njihove zamisli ukrojili in sešili kot vzorčne modele, Betin razvojni oddelek, ki je bil namerno v Ljubljani – da bi bili kar najbolj v stiku s trenutnimi trendi in dogajanjem. Bile so tim štirih mladih oblikovalk, katerega srce in motor je bila akademska slikarka Ana Marija Vernik, Pika, kot smo jo klicali. Leto vnaprej so snovale kolekcije najrazličnejših izdelkov, in sicer po dve kolekciji na leto. »Zelo močna skupina izdelkov so bile kopalke in seveda ženska oblačila in perilo, tu so bile še kolekcije za dojenčke, otroke in moške, ki smo jih snovale za domači jugoslovanski trg, vselej pa še kolekcijo kopalk za izvoz v Nemčijo in na Švedsko. Potem so v vzorčnem oddelku naše zamisli ukrojili in sešili, če je bilo potrebno, smo še kaj dodelali in spremenili, potem pa smo se s temi vzorčnimi modeli, podali v Metliko, kjer smo s pristojnimi oddelki od tržnega do prodajnega in tehničnega predebatirali, kaj bomo izbrali,« pripoveduje sogovornica. Vodstvo jim je dopuščalo popolno ustvarjalno svobodo, poleg tega pa je bila velika prednost tudi v tem, da je tovarna sama razvijala, barvala, skratka proizvajala tudi materiale. V Italiji so kupovali le potiskane material za kopalke in kakšne dodatke. »Redno smo obiskovale modne sejme in revije v Parizu, Milanu in Münchnu, da smo bile na tekočem z modnimi smernicami in potem smo polne vtisov, te skušale prenesti tudi v kolekcije, ki smo jih snovale za domače kupce. Z vsemi našimi novostmi pa smo se vselej predstavljali na sejmih v Beogradu, Zagrebu, Sarajevu in seveda v Ljubljani, kjer smo bile pogosto tudi nagrajene,« je povedala Andreja Vodnik Ovsenjak, ki je s spalno srajco iz polsatena Tosca prejela tudi prvo Betino zlato košuto, najvišje priznanje beograjskega sejma, leta 1974.