Če si Boris Becker

Takoj je postal fant za naslovnice, enako karizmo je zadržal v zrelejših letih. Tabloidi potrebujejo športne uspehe, seks ali škandale, Becker pa jim že od najstniških let ponuja prav vse. Prejšnji mesec ga je sodišče v Londonu poslalo v osebni stečaj, ker ni poravnal posojila zasebni banki, a je zato v njegovo korist dosodilo v preteklih dneh, saj je zavrnilo zahtevek njegovega nekdanjega poslovnega partnerja Hans-Dietra Clevena, češ da mu je 49-letni Becker dolžan 36,5 milijona evrov.

Domnevni bankrot je v resnici eden manjših škandalov v Beckerjevem življenju. Pred petnajstimi leti je bil obtožen utaje davkov, saj so ugotovili, da je med letoma 1991 in 1993 opeharil Nemčijo za 1,60 milijona evrov. Dobil je dveletno pogojno zaporno kazen, poleg davčnega dolga pa je moral dodati še pol milijona evrov kazni. Becker je namreč trdil, da je imel stalno prebivališče v Monaku, toda večino časa je preživel v Münchnu. »Mislil sem samo na tenis in sem ter tja na kakšno dekle,« se je branil.

Precej nenavadna je zgodba, kako so tožilci sploh prišli do dokaznega gradiva. Preučili so vse podatke, ki jih je dolga leta zbiral Hans Gerd Graffmann, strasten Beckerjev navijač, potem ko je o svojem idolu izrezoval vse mogoče časopisne prispevke. Beckerju je sledil na vsakem koraku in obiskoval turnirje, na katerih je igral nemški zvezdnik, iz zbrane dokumentacije pa so preiskovalci hitro ugotovili, da Becker še zdaleč ni več časa preživel v Monaku, kot je zapisal pri prijavi davkov.

Težko se je držal tudi zakona, ki ga je sklenil z ženo Barbaro Feltus. Nemški tabloidi so sprva veselo pisali, da gre za sanjsko razmerje teniškega igralca in manekenke, za njuno podobo so se borili številni oglaševalci, eden od njunih dveh otrok pa ima zanimivo ime – Noah Gabriel, saj je poimenovan po dveh dobrih Borisovih prijateljih Yannicku Noahu (nekdanjemu teniškemu igralcu) in Petru Gabrielu (glasbeniku).

A vse je bilo končano v najdražjih petih sekundah Beckerjevega življenja. Toliko naj bi trajal njegov spolni odnos z rusko manekenko Angelo Jarmakovo na stopnicah neke restavracije v Londonu. Dogodilo se je poleti 1999, potem ko je Becker popival po izpadu v Wimbledonu, nezakonska hčerka Ana se je rodila konec marca 2000, kmalu zatem je žena Barbara začela ločitveni postopek. Becker je sprva vse zanikal, toda test očetovstva ni puščal nobenega dvoma.

Nekdanji teniški zvezdnik tako vedno znova spoznava, kako ti včasih življenje nekaj da in včasih nekaj vzame. »Kdor misli, da je življenje samo pot navzgor, se zelo moti. Vsakdo gre skozi težke trenutke, a iz njih se je treba učiti, da se lahko v prihodnje bolje odzoveš in prideš do uspeha. Vse to je povsem normalno, zato nisem presenečen zaradi padcev in name niti niso resno vplivali. To je pač del življenja,« je modroval pred leti v intervjuju za Delo.

Becker je v ločitvenem postopku izgubil veliko denarja, prav tako je moral plačati precej zelencev za svojo nezakonsko hčerko. »Veliko je bilo zapisov o ločitvi in preživnini za otroke, a dejanske vsote so bile precej nižje, kot se je govorilo in pisalo. To pač vem, ker sem plačal. Imeli smo predporočno pogodbo in smo jo spoštovali. A seveda za nemške novinarje to ni bilo zanimivo, saj so bile številke prenizke, toda ker sem jim vzel dobro zgodbo, so me seveda spet kritizirali,« se je branil nemški zvezdnik. »O svojem spolnem življenju se sicer ne pogovarjam niti s prijatelji, kaj šele javno,« dodaja. Križe in težave je večkrat reševal s tabletami in viskijem: »Za vsak problem sem si našel zdravilo: dve uri vaje za šibek forehand, sto servisov za slab začetni udarec, uspavalne tablete proti nespečnosti ter ženske in viski proti osamljenosti.«

Zase pravi, da v življenju ničesar ne obžaluje. Vsaka dobra ali slaba stvar ga je izoblikovala, zato še naprej živi pestro kot v filmu. »Če ne bi storil vsega, kar sem, ne bi bil človek, kakršen sem danes. In s tem, kakršen sem, sem zadovoljen. Sem popoln? Ne. Sem delal napake, na katere nisem ponosen? Seveda. So bile usodne? Ne,« je razpredal med obiskom Ljubljane leta 2014. Zraven je pristavil še del svoje resnice, ki jo v medijih redko preberemo: »Če si Boris Becker, so vse stvari prenapihnjene. Uspeh je precenjen, vse slabo je prav tako potencirano. A takšno je življenje, če si Boris Becker. Tega sem že vajen, prav tako moji najbližji prijatelji; če bi me ljudje dobro poznali, bi imeli o meni drugačno mnenje. Imam se za normalnega človeka, kot takšnemu pa se ti pripetijo tudi neprijetne stvari.«

Slovenijo je večkrat obiskal že kot otrok. Njegov prvi trener je bil slovenski teniški strokovnjak Boris Breskvar. Pri nas sta večkrat trenirala, predvsem v Portorožu, nekajkrat pa sta se ustavila med potovanjem v druge države. »Bil je moj najpomembnejši trener. Spoznal sem ga, ko sem bil star šest let, z njim pa sem bil do štirinajstega leta. Bil je strog, zagovarjal je trdo disciplino, oblikoval je mojo igro in spremenil moj servis,« se spominja Becker.

Prvi lopar je od očeta dobil pri treh letih. »Ko sem imel štiri ali pet let, sem udarjal žogo v zid in meril med okna,« je obujal spomine. K boljši natančnosti sta ga prisilila obiska steklarja, v najzgodnejših letih pa je kmalu dokazal svojo nepopustljivost. Poraza ni znal sprejeti, zato se je najprej zjokal in odšel na nov trening, da je popravljal napake. Skupaj z Breskvarjem sta trenirala tudi po deset ur na dan, dokler ni Becker omagal ali pa so na loparju počile strune. S 17 leti in 227 dnevi je še vedno najmlajši zmagovalec Wimbledona (1985), skupno je v karieri osvojil šest lovorik za veliki slam, od turnirjev velike četverice je brez skupne zmage zgolj v Parizu. »Ko si mladoleten vržen v takšen položaj, je res težko splavati, a bolje je osvojiti turnir za veliki slam rosno mlad kot nikoli. Ko si star 17, 18 let, je težko odmisliti vse, kar se dogaja, in se pretvarjati, da je vse normalno,« je pripovedoval. A tudi v njegovih naslednjih treh desetletjih ni bilo normalno skoraj nič in precej težko je verjeti, da se bo kaj spremenilo v prihodnosti. »Živim v hitrem ritmu, brez obžalovanj. Ponosen sem na to, da sem izkusil zares veliko, in lahko tudi svojemu sinu pripovedujem zgodbe, ki jih ni še nikdar slišal ali prebral. S tem hitrim ritmom sem pridobil kar nekaj let.«