Tiskane izdaje
Malo je tako izrazito negativnih literarnih junakov, ki bi vzbujali tako pozitivna čustva, kakor jih Scrooge ali Skopušnik (ali Stispuh) iz Božične pesmi v prozi – Christmas Carrol. Pri nas slovito literarno delo angleškega pisatelja Charlesa Dickensa (1812–1870) morda ni tako zelo prepoznano kakor druge njegove mojstrovine, neizpodbitno pa je, da se je njegov božični duh pretihotapil tudi v naše dojemanje prazničnega časa.
»Trd in oster kakor kremen, ob katerem še nobeno jeklo ni užgalo ognja radodarnosti; skrivaški in samoseben in samotarski kot ostriga. Notranji mraz mu je pomrznil starčevske poteze, odrevenel mu je šilast nos, mu nagubal lice, mu otrdil korak, od mraza so mu rdele oči, modrele tenke ustnice; mraz je ščipal iz rašplanja njegovega glasu.«
Najbolj grozljiv je duh prihodnosti
Bralcu ni treba biti prav bogat z domišljijo, da se mu med prebiranjem Božične pesmi v prozi ne stisnejo zobje in obraz namršči v podobo nekakšnega jeznoritega starca, ki sključen in s trdim korakom stopa po ulicah in se mu vse živo umika izpred oči. Ravno takšen, kakršen je v risani različici iz leta 2009, ki jo je režiral Robert Zemeckis. Janko Moder ga je v prevodu za Založbo Obzorja Maribor leta 1992 poimenoval Stispuh, Branko Gradišnik mu je med prevajanjem za Učila leta 2009 pustil nespremenjeno ime, Ebenezer Scrooge.
Ta zagrizeni skopuh na božični večer sedi za delovno mizo, ves zgrbljen in namrgoden, ter čuva zabojček s premogom, po katerem hrepeneče pogleduje njegov pisar in se poskuša ogreti ob soju sveče. Naenkrat v prostor privrši znamenje življenja, Scroogeev nečak, in ga povabi na večerjo, toda starec ga zlovoljno zavrne, češ, dovoli mi, da se ne menim za to neumnost. Nečak odide, pisar se odpravi edinemu prostemu dnevu v letu naproti, Scrooge pa ostane sam – dokler se v njegovo spalnico ne prikrade ujeti duh njegovega nekdanjega poslovnega partnerja Marleyja (Janko Moder ga je poimenoval Lapor) in mu pokaže, kaj se zgodi z dušami, kakršna je njegova. Popotovanje, nekakšen samovpogled, se šele začne; obiščejo ga duh preteklosti, duh sedanjosti in naposled duh prihodnosti. In pred slednjim glavni junak, soočen sam s seboj in svojo pogubno prihodnostjo, poklekne. »Duh prihodnosti!« je vzkliknil, »bojim se te bolj kot katere prikazni, ki sem jo kdaj uzrl.«
Pisatelj Charles Dickens je delu nadel tudi drugo ime – Božična pravljica o duhovih in ga pospremil z napotkom bralcu: naj jim duh ne vzame dobre volje do njih samih in do drugih niti do tega časa ali do pisatelja, temveč naj prijazno obseda njihov dom ... Kakor številna druga Dickensonova dela je tudi Božična pesem v prozi zelo hitro postala priljubljena in je navdihnila ruskega skladatelja Petra Iljiča Čajkovskega (1840–1893) za njegov zadnji balet Hrestač.
Izkušnje iz lastnega življenja
Božična zgodba je izšla leta 1843, šest let po tem, ko je Dickens objavil svoj prvenec Pickwickovci. Že leta 1938 je izdal svoje najslavnejše delo, Oliver Twist, ki je že v tistih časih doživel več izdaj. Vmes so nastali Nicholas Nickleby in Starinarnica, sledila so dela, ki so mu prinesla tako rekoč večno slavo, to so bila Martin Chizzlewit, Dombey in sin, David Copperfield, Težki časi, Dorritova najmlajša, Povest o dveh mestih in Veliko pričakovanje.
Njegovi romani slikovito, s humorjem in močnim moralnim sporočilom opisujejo meščansko življenje v prvi polovici 19. stoletja, torej v času, ko je tudi sam preživljal otroštvo. Rodil se je leta 1812 v Portsmouthu, kot drugi izmed osmih otrok Johna in Elizabeth Dickens. Družina se je kmalu preselila v Chatham, kjer naj bi Charles preživel nekaj najlepših otroških let. Idila, ki jo oblikujejo njegovo šolanje, pristaniški vrvež in sprehodi v naravo, se je končala, ko je očeta, sicer uradnika v britanski mornarici, razsipnost pripeljala do finančnega zloma. Družina se je preselila v revni Camden Town v Londonu, očeta so zaprli, dvanajstletni Charles pa je moral začeti služiti denar za družino; za šest šilingov na dan je od osmih do osmih delal v tovarni, ki je proizvajala kremo za čevlje. Ponižanja, okrepljenega z žalostjo zaradi prekinitve šolanja in z obiski očeta v zaporu, menda nikoli ni prebolel.
Toda to, kar je bilo slabo za mladega Charlesa, je bilo pravzaprav dobro za literaturo. Že v otroštvu je dobil izkušnje o življenju v različnih slojih, zlasti vpogled v tegobe delavstva, kakor je v predgovoru svojega prevoda ugotavljal Branko Gradišnik, »v njegovem pisanju se kot odmev ponavljata temi zapora in osirotelih ali izkoriščanih otrok«. Ko se je oče vrnil iz zapora, se je Charles vrnil v šolo, napredoval na akademijo in začel delati kot pisar v odvetniški pisarni ter s tem dobil nove izkušnje, ki jih je rad uporabil pri pisanju. Naslednja pomembna stopnička v razvoju plodovitega pisatelja je bila delo poročevalca iz britanskega parlamenta in policijskih postaj. V tem prelomnem obdobju je začel objavljati feljtone, humoreske in skice o londonskem predmestju, pod katere se je podpisoval BOZ (vzdevek se ga je menda držal vse življenje) in so doživele velik uspeh.
Ta ga je spodbudil k odločitvi, da se posveti samo pisanju. V tem času je bil že poročen, dobil prvega od desetih otrok, v časopisu je objavljal nadaljevanja Pickwickovcev in Oliverja Twista ... S tempom skoraj ene knjige na leto je postal do leta 1856 tako uspešen, da si je kupil posestvo v Chathamu. Pisateljevanje je prekinil z dvema izletoma v ZDA, ljubezensko avanturo, ki ga je privedla do ločitve od žene ... Umrl je 8. junija1870 zaradi srčne kapi, potem ko je ves dan brez premora pisal svoje zadnje in nedokončano delo, Skrivnost Edwina Drooda. Pokopan je v Kotičku pesnikov v Westminstrski opatiji.
Smrečiča - prisrčna novotarija iz Nemčije
Božično pesem v prozi je Dickens, ki je tudi v resničnem življenju menda zelo rad praznoval božič, ravno tako napisal na dušek, v le nekaj tednih, medtem ko se je mučil z Martinom Chuzzlewitom. Prav takrat je pričakoval petega otroka, njegov finančni položaj še ni bil prav dober, zato se je najbrž videl v vlogi pisarja Cratchita. V tistem času so se tudi Britanci znašli v precepu, ko so še pestovali preteklost, tradicijo koledovanja, in se spogledovali s prihodnostjo, ki je prinašala božično drevesce. To je takrat, kakor je v The Book of Christmas (Knjiga o božiču, 1837) zapisal Thomas K. Hervey, veljalo za »prisrčno nemško igračo«, ni pa še bilo del tipičnega praznovanja v Angliji.
Dickensonova kolednica je bila še prej, kot spisana, razprodana, deloma tudi po zaslugi tega, ker so jo prodajali po nizki ceni. Objavljena je bila 19. decembra, do božičnega večera je pošla prva izdaja. Do konca leta 1844 so pripravili že trinajsto. Števila priredb Božične pesmi v prozi ni mogoče prešteti in najbrž nikoli ne bo nehala navdihovati avtorjev. Takoj je prišla na oder, nastale so mnoge filmske in televizijske priredbe – že leta 1901 nemi britanski film Scrooge, ki je sploh prva filmska priredba Dickensa, vendar izgubljena. Leta 1923 je BBC pripravil prvo radijsko igro, odtlej pa tako rekoč ni več mogoče navajati priredb. Seznam na spletni bazi filmov je skoraj brez konca, med zadnje sodi omenjeni Zemeckisov risani film.
Dickens je definiral dojemanje in praznovanje božiča v modernem času. Postal je »mož, ki je izumil božič«. Največ o tem, kako ga ljudje povezujejo s praznikom, pa pove legenda, objavljena v domala vsakem besedilu o Božični pesmi. Ko je Charles Dickens preminil, je menda neka deklica prestrašeno vzkliknila: »Gospod Dickens je mrtev? Ali to pomeni, da bo umrl tudi Božiček?!
