Tiskane izdaje
Francoski novinar Rotschild je na razstavi v Parizu kupil nekaj fotografij Stojana Kerblerja in avtorja za nekaj dni povabil na svoje posestvo v Francijo, da skozi fotografski objektiv najde motiv, ki ga bo vinska hiša kot čestitko razpošiljala svojim kupcem, partnerjem in oboževalcem njihovega vina.
Pa to ne bo kakšno spoznavno srečanje Francozov z našim vrhunskim mojstrom fotografije; njegova dela je v svoje zbirke že uvrstil francoski fotografski muzej v Parizu, njegove fotografije pa so že skoraj tri desetletja v zgodovinski zbirki Mednarodnega združenja za fotografsko umetnost FIAP v francoskem Reimsu, v fotografskem muzeju v belgijskem Charleoroiju in v zbirki ameriške organizacije za fotografsko umetnost PSA v Darienu.
In še v mnogih drugih pa tudi v nekaterih naših muzejih in seveda v kabinetu slovenske fotografije v Kranju. Slovenskega fotografskega muzeja pa še nimamo. A fotografija je s svojim razmahom in svojimi dosežki zanj že dozorela.
To se kaže v njenem razmahu in zanimanju zanjo. Ko je Stojan Kerbler leta 1982 pripravljal razstavo v Cankarjevem domu v Ljubljani, so se celo poznavalci umetnosti spraševali, ali fotografija sploh sodi v takšen kulturni hram.
Potem pa so Kerblerjeve fotografije, ki jih je posnel v Halozah, sredi Ljubljane doživele izjemen uspeh in dileme ni bilo več – danes je Cankarjev dom eno glavnih srečevališč s fotografskimi umetninami in razstavami. Kustosa za fotografijo ima tudi Moderna galerija, kustodiat premore Muzej za arhitekturo in oblikovanje...
»Fotografija je v vzponu, pri čemer je treba takoj ločiti med amatersko in profesionalno. Danes imamo 40 do 50 visoko izobraženih fotografov, dva doktorja fotografije že imamo, dva prav zdaj pripravljata doktorat, imamo tri šole za fotografijo in ogromnega napredka ne more nihče spregledati,« pravi Stojan Kerbler, ki že polnih pet desetletij stoji sredi slovenskega fotografskega valovanja, ga najbolj prepričljivo in uspešno soustvarja in je med redkimi, ki ga poznajo do obisti.
»Pred desetletji je pri nas amaterska fotografija pomenila vrhunec. Povezovali smo se v klube in bili zelo uspešni, medtem pa so se amaterski fotografi drugod po Evropi in Ameriki mnogo bolj zanimali za tehniko in se navduševali nad njo bolj kot nad fotografskim ustvarjanjem samim.
Nekako tako, kot so danes pri nas amaterski fascinirani s tehniko.
Ta je res omogočila z lahkoto narediti tehnično dobre fotografije, kar pa zamegljuje in otežuje presojo med dobro in slabo fotografijo.
Tehnično dobra je namreč lahko tudi slaba fotografija. Vedno večji problem je ločiti, kaj je dobro in kaj slabo. Nobena druga umetnost ne zmore toliko ponovitev in različic kot prav fotografija.«
Natančnemu preučevalcu našega fotografskega dogajanja Stojanu Kerblerju ne uide niti tista fotografija, ki jo mnogi drugi upodabljajoči umetniki danes vključujejo v svoja dela. Tudi mnoge performanse, ki so sicer enkraten in režiran dogodek, razčlenjuje in razstavlja na njihove gradbene elemente in mnoge med njimi predstavlja prav fotografija.
Življenjska in fotografska pot Stojana Kerblerja sta v resnici ena sama neprekinjena črta fotografskega bivanja. Rodil se je leta 1938 na Ptujski Gori in pri petnajstih posnel in izdelal svoje prve fotografije.
Med študijem elektrotehnike v Ljubljani pa je začel svoja dela pošiljati na prve razstave.
In takoj so bila opažena; še isto leto je bil nagrajen na prvi razstavi svojega fotokluba Akademski kolegij in na razstavi študentske fotografije v Skopju. Od tod naprej pa je popotovanje Kerblerjevih fotografij tako zgoščeno in bogato, da bi bilo treba izdati posebno knjigo, kam in katere fotografije je pošiljal in kakšne nagrade, pohvale in listine so s teh razstav prinašale.
Po dveh letih v Ljubljani je postal soustanovitelj fotogrupe Šolt, a je po naslednjih dveh, ko je diplomiral in se zaposlil v tovarni glinice in aluminija v Kidričevem, presedlal v Fotoklub Maribor.
Njegove fotografije pa so medtem dobivale prve nagrade po Singapurju, Španiji, Franciji, Argentini... in mu hitro prinesle naslov najuspešnejšega jugoslovanskega razstavljavca na mednarodnih fotografskih razstavah in ta naziv je dobil več kot desetkrat zapored.
Ker je Stojan Kerbler neutruden mojster tudi danes, ker ustvarja in še vedno razstavlja, nikoli ni mogoče reči, koliko razstav je imel do danes, saj vedno kje postavijo med izbrane kakšno njegovo fotografijo ali opus, bo za predstavo silne energije dovolj povzeti le dva podatka, ki so ju z avtorjevo pomočjo objavili ob njegovi 50-letnici: dotlej je razstavljal že na 597 razstavah po najrazličnejših jugoslovanskih mestih, za povrh pa še na 667 razstavah po vsem svetu v več kot 50 državah.
Ker mojster vzorno skrbi ne le za svoje posnetke in fotografije, ampak tudi za podatke o razstavljanju, zapisih, odmevih in ocenah, bo zagotovo prišel čas za ponovno natančno preglednico nagrad, mednarodnih priznanj in uspešnih pogledov umetnika skozi objektiv.
Skozi ustvarjalno obdobje Stojan Kerbler niza izjemne cikluse fotografij in s svojo življenjsko modrostjo in izjemnim poznavanjem fotografske zgodovine načrtno in premišljeno gradi neprecenljivo katedralo, posvečeno lepoti, čistosti in berljivosti fotografskega zapisa.
Tako so zablesteli in zasloveli ciklusi Portreti s ptujskih ulic, Haložani, Koline, Dvorišča. Vsak od ciklusov ima svoj notranji lok in ni ga težjega dela kot skušati med njimi izbrati najljubši motiv.
Mnogi poznavalci in preučevalci, pa tudi vsakdanji srečevalci z njegovim opusom so skozi desetletja izkazali največ naklonjenosti Kerblerjevima fotografijama Deklica iz Haloz (1972) in Družina (1973).
Ciklus Haložani predstavlja jedro Kerblerjevega opusa, poudarja izjemna poznavalka njegovega ustvarjanja dr. Marjeta Ciglenečki: »Kerbler je dokumentarno izčrpno in človeško toplo predstavil košček skorajda pozabljenega sveta na vzhodu Slovenije tik ob meji s Hrvaško in nobena druga pokrajina ni tako v popolnosti fotografsko predstavljena kot prav Haloze.«
Leta 1979 je za Haložane dobil nagrado Prešernovega sklada in z njegovimi fotografijami je haloški človek obvandral ves svet, ne da bi v njem izgubil drobtinico svoje izraznosti in pristnosti in ne da bi mu bilo treba pred svetom, ki mu je po nekaterih razvojnih merilih že zdavnaj pobegnil daleč v prihodnost, zardevati ali se počutiti nesrečnega.
Ker je ciklus Koline v resnici nadaljevanje, še bolje pa dopolnjevanje ciklusa o Haložanih, so tako tamkajšnji ljudje in tista razbrazdana vinogradniško-gozdnata pokrajina dobili s Kerblerjevim delom svojo osebno izkaznico in potni list, ki jima še vedno odpirata vsa vrata sveta.
Stojan Kerbler je mednarodni mojster fotografije, častni član nekaterih nacionalnih fotografskih zvez, aktiven član in funkcionar slovenske zveze, preučevalec zgodovine slovenske fotografije in pred vsem tem še izjemen avtor.
Vse to hkrati na lastnem premočrtnem življenjskem tiru.
Že leta 1978 je pripravil razstavo fotografij takrat že skoraj desetletje pokojnega Frana Krašovca in ga z njo začel postavljati na najvidnejše mesto med slovenskimi fotografi; njegovega dela pa ni prenehal občudovati, obdelovati in raziskovati vse do danes.
Ko je pred nekaj leti presenetil z izjemno serijo svojih črno-belih fotografij dvorišč ptujskih mestnih hiš, je znova dokazal, da njegovo oko in duh ne mirujeta in ne bosta mirovala, dokler jima bo to dovolilo srce.
Ob sedemdesetletnici so o Kerblerju posneli dokumentarni film, ki pa ga razen premierno na Ptuju v Sloveniji še žal nismo videli. A o Kerblerju so nekaj krajših dokumentarnih filmov posneli tudi že prej. In jih zagotovo še bodo. Če ne prej, ko bo predstavil stvaritve, ki nastajajo v tem obdobju, ko ga zanimajo prostori in ko njihove posebne podobe prenaša v fotografijo.
Človek je, ki ga zanima vse, kar počasi in nepovratno izginja. Ki s fotoaparatom ne manjka na nobenem tradicionalnem ptujskem sejmu, ki kot domačin stopa med romarji na Ptujski Gori... Človek, ki z natančnostjo zaslonke odmerja poglede in z enako natančnostjo svoje besede.
