Tiskane izdaje
Antoni Gaudí je bil še mlad in neznan arhitekt, ko mu je leta 1883 premožni trgovski posrednik Manel Vicens zaupal ureditev družinskega poletnega doma v barcelonski soseski Gràcia. Nastala je čudovita zmešnjava slogov, ki nedvomno nakazuje arhitektovo značilno linijo, hkrati pa velja za začetek gibanja art noveau, nova umetnost. Ta je na prelomu z 19. v 20. stoletje opravila s preteklostjo in odprla pot v moderno arhitekturo, ki črpa navdih iz narave.
Hiša Vicens (Casa Vicens), ki so jo včeraj odprli za javnost, predstavlja novo poglavje v katalonski arhitekturi in ponazarja začetek kariere arhitekta, ki je v Barceloni pustil tako močan pečat, da velja za njeno blagovno znamko. In čeprav je to prvo Gaudíjevo delo po naročilu, je tudi eno tistih, ki jih je sam dokončal z vsemi notranjimi in zunanjimi detajli vred, in eno njegovih najbolje ohranjenih.
Antoni Gaudí (1852–1926) je v času, ko je Manel Vicens od matere podedoval zemljišče v barcelonskem okrožju Gràcia (takrat je bilo to še predmestje), diplomiral na barcelonski šoli arhitekture. Iz tistega časa izvira eden najbolj znanih citatov, povezanih z mladim arhitektom, izrekel pa ga je ravnatelj šole: »Danes smo podelili diplomo bodisi bedaku bodisi geniju.«
Orientalski vpliv
Kakor vsak začetek tudi Gaudíjev ni bil lahek, prva ovira je bilo že njegovo socialno poreklo (prihajal je iz revne družine, poleg tega ga je že kot otroka mučila revma in mu onemogočala brezskrbno otroštvo), druga geografsko – prihajal je iz province, rojen je bil v okolici katalonskega mesta Reus v Tarragoni. Med študijem se je preživljal tako, da je risal osnutke načrtov za inženirje in arhitekte, ter tako dobil precej izkušenj pri načrtovanju parkov in pomembnih stavb. Po študiju je kmalu razkril svojo linijo, na katero je močno vplival novi val mudéjar, španskega dekorativnega sloga, ki ga opredeljujejo mavrske, gotske in pozneje renesančne oblike.
Ta slog se močno odraža v domovanju njegovega prijatelja Manela Vicensa. Stik sta navezala, kakor je mogoče prebrati na spletni strani, posvečeni arhitektu, v okviru romantičnega preporodnega gibanja renaixença, ki si je prizadevalo za uveljavitev avtohtone kulture in katalonščine kot kulturnega jezika. Prvi načrti za hišo na današnji ulici Carolinas 24 so nastali januarja 1883, dovoljenje za gradnjo je bilo izdano slabe tri tedne pozneje, osrednji del, ki ga je načrtoval Gaudí, je bil končan leta 1888. Leta 1925 je namreč arhitekt Joan Baptista Serra de Martinez hišo razširil, pozneje so ji dodali še velik vrt. Toda renovator je vse spremembe uvajal pazljivo s spoštovanjem do izvirnega dela, pri tem je menda sodeloval tudi Gaudí in načrte odobril. Bolj poglobljeno pa se v prenovo ni več spuščal, kajti v tistem času je bil zelo zaposlen z gradnjo bazilike Sagrada Familia.
Ekolog pred časom ekologije
Ne glede na dodatke je nekdanji poletni dom družine Vicens nezmotljivo gaudijevski in nedvomno iz njegovega orientalskega obdobja (1883–1888). Na njem se mešajo katalonski, mavrski, japonski, kitajski, arabski, romanski in tudi angleški vplivi, prepleteni z avtorjevimi izvirnimi dodatki, in ustvarjajo hišo, v kakršno bi z lahkoto postavili ekscentrično pravljično junakinjo, kot je Alica v čudežni deželi. V njej ni nič tako, kot se zdi, je ugotavljal novinar Guardiana Steve Tallantyre: »Barviti opečnati žlebovi kapljajo čez robove strehe kot model polledene torte iz legokock. Vhodna vrata z ostrimi kovinskimi konicami uokvirjajo zelene ploščice z motivom rumenega ognjiča. Vzorci listov na notranjih zidovih bi lahko bili odsev vrta ali alegorija Kristusovega potu.«
Če pustimo domišljijo ob strani in pogledamo hišo od daleč, je to predvsem lepa, barvita, živahna in nekoliko ekstravagantna stavba, na podlagi katere bi lahko naredili grobo analizo avtorjeve osebnosti. Njegova ljubezen do narave se odraža tudi na hiši. Ko so jo začeli graditi, so se mu zasmilili drobni rumeni cvetovi ognjiča, ki so krasili zemljišče. Ohranil jih je tako, da je pročelje okrasil s ploščicami s tem motivom. Podobno je bilo z motivom žagolistne palme na zunanji ograji. Vsaj detajl ima svojo zgodbo in sestavlja celoto, ki spreminja hišo v nekakšen rajski vrt.
Ob vsej tej pisani in ekstravagantni urejeni zmešnjavi se zdi nemogoče, da bi bil to dom že pred več kot 120 leti. Pa vendarle je bil, čeprav o tem ni prav veliko znanega, kakor ugotavljajo tudi v muzeju Casa Vicens. Vicensovi je prav dolgo niso uporabljali, saj je Manel umrl leta 1895. Njegova vdova jo je na prelomu stoletja prodala zdravniku iz Havane Antoniu Joverju in ta jo je sprva ravno tako uporabljal kot počitniško hišo, leta 1924 pa se je tja tudi preselil in jo dal razširiti.
Unescov seznam
V hiši Vicens so živele tri generacije družine Herrero-Jover, zadnjič so jo prenovili med letoma 2001 in 2004; tokrat je dela vodil arhitekt »iz domače hiše« Ignacio Herrero Jover. Leta 2007 so se potomci Antonia Joverja odločili, da jo prodajo, sedem let pozneje jo je kupila andorska finančna institucija MoraBanc z namenom, da v njej uredijo muzej in jo odprejo za javnost. Hišo so tokrat prenavljali od marca, dodali so ji sodobno stopnišče, sicer pa so kompleks tako prilagodili, da ni bilo treba posegati v Gaudíjevo delo, kakor so zagotovili predstavniki muzeja.
Poletna rezidenca barcelonske družine Vicens je bila leta 2005 skupaj s še šestimi deli slovitega katalonskega arhitekta uvrščena na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine. Poleg nje sodijo nanj še park in palača Güell, hiša Mila (ali Pedrera; je v lasti katalonske banke Caixa Catalunya in tudi odprta za javnost) in hiša Battló (slednjo so za javnost odprli v Gaudijevem letu 2002, ob 150. obletnici njegovega rojstva), kripta v cerkvi Colonia Güell ter pročelje in ravno tako kripta v Sagradi Familii. Slovito baziliko s petimi stolpi, ki s krivuljastimi oblikami posnema oblike iz narave, so začeli graditi že leta 1882, dokončali pa naj bi jo do leta 2026. Tudi zaradi neskončnega dela v nastajanju je postala cerkev osrednja znamenitost Barcelone, saj v njej vsak dan vrvijo mojstri in je vsekakor edinstvena izkušnja, da si v sodobnem času ogledaš, kako nastaja nekaj »starega«.
Antoni Gaudí je Sagrado Familio nehal načrtovati leta 1926, torej sto let pred njenim načrtovanim dokončanjem. Takrat ga je med sprehodom po Barceloni zbil tramvaj. In tudi okoliščine njegove smrti so postale tako znane, da spominjajo na urbani mit – ker pri sebi ni imel dokumentov in je bil zaradi preproste oprave videti kot revež, so ga prepozno oskrbeli, zato je tri dni po nesreči umrl. Barcelona se je takrat zavila v žalost ...
Pravi čas ...
Zdaj, ko je Katalonija na zgodovinski prelomnici, je pravi čas, da se hiša Vicens odpre za javnost, je pred dnevi direktorica muzeja Mercedes Mora povedala za The Guardian. »To bi lahko bil trenutek miru.« Zgradba ponazarja dialog med na videz nasprotujočimi si elementi, med naravo in arhitekturo. »To je bistvo Gaudíjevega sveta, vrt katalonskega modernizma,« je razmišljala, »v hiši Vicens lahko vidimo seme slogov in tehnik, ki jih je negoval vso kariero, in nekatere elemente, ki jih je uporabil samo tukaj.
