Tiskane izdaje
Skoraj nemogoče je našteti, kaj vse smo v zadnjih 50 letih z njo dobili in imeli, kdo vse je v njej gostoval in kolikokrat smo bili sami v njej. Veliko lažje je reči, česa vsega ne bi brez nje imeli. Najbolj posplošeno lahko rečemo, da bi brez Hale Tivoli Ljubljano in celo Slovenijo na zemljevidu sveta veliko težje našli.
In tudi same sebe bi kot nacijo težje ovrednotili, če ne bi imeli te, do Stožic ene in edine dvorane, v kateri smo lahko od blizu, tako rekoč kot enakopravni, sledili največjim imenom svetovne popkulture od športa do glasbe. Da bi jih videli, jo je v zadnjih 50 letih obiskalo menda kar 30 milijonov gledalcev, kar je že skoraj primerljivo s Postonjsko jamo. Prav tako kot Postonjska jama je bila tudi ona v nekem obdobju svetovna znamenitost; v samo prvih petih letih delovanja je postala Hala Tivoli z ljubljanskim zaledjem pravo športno središče sveta. Leta 1970 je gostila kar tri svetovna prvenstva, in sicer v umetnostnem drsanju, košarki in gimnastiki. To je bilo obdobje presežkov, ne le v športu, ampak tudi v družbi in socialistični državi, ki je z veliko vitalno močjo tudi v mednarodnih odnosih uspešno krmarila med dvema monolitnima svetovnima blokoma in žela konkretne rezulate te pozicije. Hala Tivoli je bila tudi zaradi te takrat »nevtralne« in kasneje neuvrščene pozicije države od samega začetka obsojena na uspeh. Gotovo je bilo v tistem času zelo prikladno, da so lahko pod njeno streho prijateljsko in športno prekrižali meče športniki z obeh sprtih polov sveta.
Vroči led
O tem gepolitičnem okviru se nam, šišenskim osnovnošolcem, ko so nas daljnega leta 1965, enkrat aprila, postrojili v vrsto in odgnali v Tivoli na Spent, ni niti sanjalo. Svetovno prvenstvo v namiznem tenisu (Spent) je bila prva športna prireditev v povsem novi dvorani, ki je še dišala po svežem lesu, plastiki in barvi. Za otroke šišenskih blokov, navajene sicer na velike zaprašene tovarniške objekte, kakršen je bil takratni Litostroj, je bila ogromna, sodobna, nadvse čista dvorana s številnimi mizami za namizni tenis sanjsko doživetje. Samo toaletni prostori so se zdeli veliki kot domača šolska avla; svetle neonske luči, ozvočenje, semaforji za rezultate, vse je bilo povsem drugačno, tudi Kitajci, ki smo jih prvič videli, kot takratno vsakdanje življenje.
V 11 dneh namiznoteniških dvobojev je Dvorano Tivoli obiskalo, kot je vestno zabeležila statistika, skupno približno 160.000 gledalcev. Zaradi te statistike, ki je morala streči političnemu diktatu naraščajočih številk, so nas šolarje še večkrat gnali v isto smer; že leto zatem na svetovno prvenstvo v hokeju skupine A, tako da je Hala Tivoli zelo hitro postala domača ljubljanski mulariji, zaradi organizacije velikih tekmovanj pa znana tudi v svetu. Prav svetovni prvenstvi v namiznem tenisu in hokeju sta bili neposreden povod, da je takratni politični vrh odobril ali celo ukazal postavitev nove dvorane, po načrtih arhitekta Marjana Božiča, ki je bila prva in edina takšna v tedanji Jugoslaviji. Lokacija v Tivoliju je bila izbrana zaradi že postavljenega zunanjega drsališča v športnem parku Stanka Bloudka.
Tivolski led, v katerega so poleg hokejistov rezali brazde tudi najboljši umetnostni drsalci vsega sveta, je bil izjemno priljubljen tudi med tako imenovanimi rekreativci. Drsanje je bilo za mlade pomemben družaben dogodek, na katerem se je na veliko dvorilo nasprotnemu spolu. Kdor ni drsal, se je tolažil s pivom v bifeju poleg ledene ploskve in skozi steklo cedil sline po dekletih. Včasih so tam zapele tudi pesti, kar sicer za Halo na splošno, kljub razburljivim športnim dvobojem na ledu ali košarkarskem parketu, v vseh desetletjih ni bilo nikoli značilno.
Čeprav je poleg velike dvorane za hokej tudi danes še manjša košarkarska, ni bilo v njej ob tekmah Olimpije v prvi zvezni ligi nič manj vroče kot v večji. Pravzaprav je bila dvorana grajena tako, da je mogoče oba prostora združiti v enega, in v tistih mladih letih ju je ločila le ogromna plastična zavesa, pod katero je s hokejskega ledu pihalo pod noge košarkarjem in gledalcem na tribunah. Na teh tribunah smo prvič spoznali, kako je, ko ostane človek brez glasu zaradi huronskega navijanja. Naše dretje, podprto z velikim bobnom pihalnega orkestra, je bilo tako glasno, da ga je v nekem trenutku slišal tudi takratni trener Olimpije Lazar Lečić, in se z nami pogodil, da nas spravi zastonj na tribune, če se bomo tako glasno drli na vsaki tekmi. To je bilo še daleč od mehiškega vala in poskočnice Kdor-ne-skače-ni-Slovenc. Še povsem nepredstavljiva je bila tudi slovenska osamosvojitev, vendar je Hala Tivoli s tem, ko je postala sinonim za košarko – in seveda hokej –, postala hkrati tudi sinonim za slovenski šport, in s tem nekakšna ikona slovenske identitete.
Vsi so bili poleg
Že takrat, še bolj pa v 80. in 90. letih, so se na športnih tribunah radi pojavljali obrazi politične elite. V njeni naravi je, da se rada posonči v luči dobrih športnih rezultatov, morda tudi v upanju, da ji bo ljudstvo pripisalo del zaslug za uspehe športnikov. Velik privrženec košarke je bil takratni sekretar predsedstva CK ZKJ Stane Dolanc, ki je v partijski hierhiji menda napredoval prav zaradi uspešne izvedbe svetovnega košarkarskega prvenstva s končnico v Ljubljani daljnega leta 1970. To je bilo tisto znamenito prvenstvo, ki ga opeva ta čas predvajani film Postali bomo prvaki sveta in o katerem vsak drugi Ljubljančan primerne starosti danes trdi, da je bil poleg na finalnem obračunu v Hali Tivoli, ko je Jugoslavija premagala ZDA. Če avtorja teh vrstic spomin ne vara, je bilo do kart za polfinalna obračuna še kar mogoče priti, finalna karta pa je bila veliko težji zalogaj, da kapacitet dvorane z največ štiri tisoč sedišči niti ne omenjamo.
Čeprav je bila Hala Tivoli v prvi vrsti športni objekt, se je v njej zvrstilo tudi na stotine drugih množičnih prireditev od kmečkih ohceti do frizerskih tekmovanj. Občasno je bila tudi plesna najpogosteje pa glasbena dvorana. Ne toliko iz ljubezni do glasbe, prej zaradi krpanja lukenj v bilancah, saj se je pokazalo, da Zavod Tivoli kot delovna organizacija samo od prispevka športnikov ne more živeti. Glasba in Hala – to je bil torej prej zakon iz nuje kot iz ljubezni, je že ob 20-letnici Hale v Stopu zapisal Mitja Volčič. In čeprav so bile, in tako je še danes, njene akustične lastnosti daleč od vsaj primernih za izvedbo glasbenih dogodkov, je seznam glasbenikov, ki so nastopili v tivolski dvorani, impresiven. Začelo se je z jazzom, celo nekaj dni pred uradno otvoritvijo Spenta, ko je gostoval sloviti Louis Armstrong, pa Slovensko popevko in nadaljevalo s svetovnimi zvezdami rocka in popa. Največji, rekordni obisk so menda imeli Boney M, ko se je v dvorano natlačilo kar 10.000 ljudi, kar bi bilo dandanes zaradi varnostnih standardov povsem nesprejemljivo.
Prav zakon iz nuje, ki je današnjih razmerah še bolj neizogiben, je Halo postavil na zemljevid sodobne popularne kulture, »zaradi katere so se mladi počutili bliže evropskemu pluralizmu, sproščenosti in svobodi«, kot nekje zapiše Igor Vidmar.
V zadnjih 50 letih je bila Hala s svojo dejavnostjo neneho v novinarskih poročilih, pogosto tudi zaradi lastnih težav predvsem finančne narave. In čeprav jo prenavljajo z zamikanjem in po delčkih, ji vedno nekako uspeva obdržati korak s časom. Čeprav ni bila nikoli kakšna arhitekturna lepotica, si skoraj ne moremo predstavljati, da bi v hribu pod Rožnikom ugasnile njene luči, ki so generaciji ali dvema predstavljale več kot le povabilo na večerno zabavo. •
