Kajpače ...

Otroka odraščata pred nosom, hodita svojo trmasto pot po puberteti in jaz ne morem nič. Kaj vse bi jima še rada povedala, pa jima nisem, in kaj vse sem govorila kot pokvarjena kaseta, pa se ju niti malo ni dotaknilo. Tako obupana ugotavljam, da sem neuspešna. Še huje. Da sem svojo priložnost že zamudila.

Zadeva je težka, tolaži me le eno spoznanje. Prepričana sem namreč, da je punce težje vzgajati in pika. Posebej dve. Seveda mi vsi ne pritrjujejo, recimo mame, ki imajo doma vsaj dva pubertetniška mulca. Tiste s parom, hčerka-sin, pravijo, da je v tem nekaj resnice. Take, kot sem sama, torej obsojene na hčere in samo hčere, pa pogumno stojijo za mano. Torej; ni hujšega kot same babe doma. V tem mi popolnoma pritrjuje moški v hiši.

Do te škandalozne ugotovitve sem prišla po natančnem razmisleku in opazovanju, ki se vleče že dolga leta. Najprej sem se spomnila sebe, kako kompleksen je bil moj najstniški svet. Koliko dela in premisleka sem imela sama s sabo, pa z bližnjo in širšo okolico, kako sem hotela pripadati in biti hkrati neodvisna, kako sem iskala sorodno dušo, se z njo sprla in spet pomirila. Kako so me okupirale šolske in obšolske ambicije, lasten videz in še bolj videz, ki sem si ga želela ... Moj svet je bil zapleten in še sama ga nisem razumela; kako bi me lahko potem v njem razumel kdo drug. Fantovski vrstniki, ki sem jih opazovala, so bili enostavna bitja in njihov vsakdan preprost. Odgovori kratki, brez enega samega dvoma. Večinoma niso razmišljali o ničemer, če je bilo kosilo na mizi, so ga pojedli, če se je oglasil žvižg z dvorišča, so se zakadili po stopnicah bloka.

Potem sem opazovala vrstnike svojih dveh punčk. Medtem ko sta pri treh letih plezali po meni in cepetali z liziko v roki, so dečki njunih let ure in ure strmeli v čudež igračke – avtomobilčka. Ko mi je desetletnica iz čistega besa napisala pismo, zakaj vse je danes žalostna, so fantje pred hišo neumorno brcali žogo in starši še vedeli niso, da jih imajo. Ko danes sosedov najstnik s temnimi brčicami pod nosom z neskončno potrpežljivostjo menja ventilčke svojega kolesa, se naša prva najstnica odloči NEspregovoriti in tudi NEpovedati zakaj. Pa najdi rešitev za spokojen popoldan.

Skratka, biti mama deklicam, ki rastejo v ženske, je zame najtežja služba. Če se preveč angažiram, začutim, da me ne potrebujeta. Če preveč sprašujem, utihneta. Če se obrnem k svojemu notranjemu jazu, mi očitata. Če sem stroga in nepopustljiva, se mi upreta. Če nisem, me izkoriščata. Če ju skušam potolažiti, ne razumeta mojih dobrih namenov. Če hočem samo miren aprilski dan, se spotikata ob malenkosti. In tako iz dneva v dan. Nikoli ne pridem do srečnega konca. Že dolgo ne. In to me skrbi.

Bo že bolje, pravi moški v hiši. Jaz pa vedno odgovorim z vprašanjem. »Kaj pa če ne?« Moškim je laže, svet gledajo skozi preprosta očala, nas pa vedno preganja ženski »kajpače« ... Kaj pa če ne bo bolje? Kaj pa če nikoli ne bo drugače? Kaj pa če midva ničesar ne razumeva? Kaj pa če sem vse doslej naredila narobe?

Pri zadnjem vprašanju običajno uporabim ednino. V mojem tipično ženskem pogledu na svet je namreč kup slabe vesti. Za vse, kar se je že zgodilo, kar je in kar šele bo. Ženska puberteta pa brez milosti drvi naprej in jaz ji komaj še sledim.