Tiskane izdaje
Pisalo se je leto 1904, slovensko časopisje pa je poročalo o veliki mestni senzaciji, ki »bo pisala nova poglavja in združevala svet«. Takratne oblasti so se namreč odločile v središču mesta postaviti Grand hotel Union, ki je bil dokončan v pičlih
Vrata je odprl 28. oktobra 1905 z velikim slavjem, ki se je menda zavleklo ves teden. Tradicija hotela je še danes vir številnih zgodb, ki so jih pomagali ustvarjati tudi zelo imenitni gostje.
V tistem času je bil Union zelo modern hotel, nekaj časa pa tudi največja stavba v Ljubljani, zgrajena v secesijskem slogu. Zasnoval ga je arhitekt Josip Vancaš, dober poznavalec takratnih dunajskih smernic. Hotel, ki še danes predstavlja prehod iz baročnega dela mesta v modernejši secesijski, je tedaj, s skoraj sto metrov dolgo fasado in železno streho, veljal za pravi arhitekturni dosežek. Zunanjost trinadstropne stavbe je arhitekt poudaril z dekorativnimi elementi in jo dodatno razgibal z zaobljenim pomolnim vogalom in kupolo, ki še danes zaznamuje vhod v kavarno. Ne le za očem prijetno zunanjost, Vancaš je poskrbel tudi za bogato dekoriranje notranjosti, ki se je v veliki meri ohranila vse do današnjih dni.
Novi hotel je bil takrat med največjimi, najsodobnejšimi in najpopolnejšimi južno od Prage in Dunaja. Imel je 87 sob, sodobno restavracijo, kavarno, veliko koncertno dvorano, kegljišče in več salonov za slavnostne prireditve pa tudi dvigalo, centralno kurjavo in telefon, kar je bilo v tistem času prava redkost. Ker so ga gradili po velikem potresu, ki je Ljubljano prizadel leta 1895, je bil tudi statično izredno dobro podprt. Nad gradnjo je bedel Viljem Treo. V hotel so vgradili približno 2,75 milijona opek, 30 vagonov železnih nosilcev, 1070 oken in vrat ter okoli 400 kvadratnih metrov sten iz »mavčnega cementa«. Leta 1968 je hotel dobil prvi prizidek, 1979. pa še sosednji Holiday Inn, ki se danes imenuje Grand hotel Union Business. Nazadnje so Union prenavljali pred petimi leti.
Zaposleni so še posebej ponosni na veliko Unionsko dvorano in glavno preddverje hotela, ki je leta 2002 znova zablestelo v prvotni podobi. Dvorana je Ljubljančane od nekdaj vabila na koncerte, plese, veselice in zabave, leta 1934 pa so jo spremenili v takrat najmodernejši centralni kino v Ljubljani. Prav v njej so zavrteli prvi slovenski film V kraljestvu Zlatoroga.
Še ena zanimiva zgodovinska podrobnost je bila povezana z Unionsko dvorano. Že leta 1906 so v njej začeli vaditi člani telovadnega društva Orel. Odprl jo je Janez Evangelist Krek, časopisi pa niso mogli prehvaliti »sodobne telovadne opreme«.
Grand hotel Union je postavil visoke standarde za vse prihodnje slovenske hotele. Na ekskluzivni lokaciji v središču mesta je gostom zdaj na voljo 327 sob in 21 konferenčnih dvoran, malokdo ve, da je na vrhu hotela velnes center z bazenom, zanje pa vsak dan skrbi približno 140 zaposlenih.
Prav ti so, skupaj z gosti in občasnimi obiskovalci, ves čas ustvarjali pestro hotelsko zgodovino ter pomembno sooblikovali politično in družabno življenje v prestolnici in širši regiji. Hotel je bil vpleten v marsikakšen pomemben dogodek, v njem pa so prespali mnogi znani ljudje. Leta 1979, denimo, je v Unionu bival igralec in režiser Orson Welles, dvajset let pozneje nekdanji ameriški predsednik Bill Clinton, leta 2002 tibetanski duhovni vodja dalajlama, leta 2008 pa angleška kraljica Elizabeta II. s soprogom.
Zadnjih treh imenitnih obiskov se prav dobro spominja tudi Martina Marušić, ki je pred dvaindvajsetimi leti, takoj po končani šoli, prišla za pripravnico na hotelsko recepcijo, potem pa je s študijem ob delu napredovala do današnjega delovnega mesta direktorice prodaje in marketinga v skupini Union hoteli. »Celo večnost sem že tu. Takrat smo bili zaposleni v hotelu, tudi receptorji, natakarji, kuharji, pravi gospodje (in gospe). To so bili ugledni poklici, natakarji so imeli v Unionu celo svoj letni natakarski ples,« je povedala. Pomenek sva nadaljevali o njenih spominih na ugledne goste: »Zdaj smo že dobro utečeni za takšne obiske in že veliko pred sprejemom gosta začnemo usklajevati protokolarne zahteve. Vsaka podrobnost je vnaprej določena, mi pa moramo biti izjemno diskretni.«
Občasno morajo v Unionu, zaradi obiska kronanih glav, iz predsedniškega apartmaja »sestaviti« tudi kraljevskega. Kakšen je videti? Marušićeva: »To je velik prostor, sestavljen iz treh sob, v njem pa lahko uredimo tudi zasebno jedilnico na primer, sobo za batlerja, garderobno sobo, morda likalnico, celo fitnes sobo ali pisarno. Vse je odvisno od gostovih potreb.«
Na obisk Billa Clintona so se začeli pripravljati skoraj leto prej. »Njegovo osebje je zavzelo vse nadstropje in si tam postavilo štab. Nekaj kamionov opreme so pripeljali s seboj. Na obisku v Sloveniji sta ga spremljali tudi žena in hči. Spomnim se, da je bil zelo prijazen, varnostnikom pa je povzročil kar nekaj sivih las, saj jim je ponoči pobegnil v mesto. Precej obupani so bili. Mi smo dobili navodila, da se mu ne smemo približevati, a on je kar sam prišel na recepcijo, se sprehajal po hotelu in rokoval z ljudmi. Presenečeni smo bili, ko se je, oblečen v džins, sredi noči pojavil pri trgovinicah s spominki, ki smo jih pripravili posebej za to priložnost. V tistem trenutku je bila tam tudi ena od naših čistilk. Skoraj bi jo zadela kap, ko ji je ponudil roko. No, ko smo videli, kako sproščen je, smo ob odhodu zaprosili protokol, ali se smemo z njim fotografirati. Dovolili so nam, kar je v bistvu zelo, zelo nenavadno. No, potem so nam sliko poslali za spomin.«
Tudi ob obisku angleške kraljice in dalajlame je bila Martina Marušić prisotna. Ocenjuje, da so imeli pri organizaciji obiska prve zelo enostavno delo, »ker je protokol zelo natančen. Natančno veš, kaj in kako, zato ni nobenega vprašanja. Pri dalajlami je bilo drugače. Zelo prijeten in skromen človek je. Hotel je spati v navadni sobi, mi pa smo mu želeli pripraviti suito, kar pač pritiče njegovi vlogi. Pred prihodom so nam povedali, da zelo slabo vidi, in nas prosili, naj se osebje, ki ga bo sprejelo, obleče v svetle barve,« se je spomnila. »Tudi kraljica se je osebju na koncu obiska zahvalila za skrb, princ Philip, ki tudi ni prevelik ljubitelj strogega protokola, pa se je precej zaklepetal z mojim kolegom Otom Škrbincem. Ne bi verjeli, kako topli in preprosti ljudje so to. Velikokrat nam po obisku pošljejo kakšno zahvalno pismo.«
Ključen del hotela predstavlja znamenita Kavarna Union, ki je od nekdaj veljala za priljubljeno zbirališče Ljubljančanov. V njej so se poleg uglednih meščanov zbirali številni umetniki, od priznanih slikarjev do literatov. Kavarna Union in Unionska dvorana, na primer, sta bili nekdaj zbirališče najpomembnejših slovenskih umetnikov in intelektualcev, med njimi so bili slikarji Rihard Jakopič, Hinko Smrekar, Ivan Čargo, ter književniki Ivan Tavčar, Ivan Cankar, Oton Župančič in mnogi drugi. V 80. letih je bila celo središče alternativnega gibanja v Ljubljani. Veljala je za tiho in mirno intelektualno okolje, kamor so ljudje hodili prebirat časopisje, igrat šah ali biljard, tu in tam pa so bili obiskovalci priča tudi živahnejšim trenutkom ali »neredom«, kot so jim tedaj pravili. Zanimivost tistega časa so bili tudi koncertni zajtrki, ki so jih stregli ob 10. uri. Še danes je kavarna znana po odlični kavi, še vedno jo postrežejo v džezvah in po večernih akustičnih koncertih, predstavah, predavanjih, občasno pa je mogoče tudi zaplesati.
Primerilo se je celo, da so legendarnega unionskega natakarja Velja Stojkovića vpletli v predstavo. Bil je še pravi fantiček, ko se je zaposlil v kavarni. »Takoj po šoli,« se je pohvalil. »Ljubljanske dame, ki so redno prihajale na kavo, so mi pravile 'naš otročiček'. Od takrat je minilo že skoraj 30 let. Zame je bila velika čast, da sem dobil to službo. Takrat so fantje še služili vojsko in včasih je bilo tu polno vojakov, ki so se v kavarni sestajali z dekleti. O, veliko je bilo tudi pomembnih gostov. Nekdanji predsednik Milan Kučan je rad prihajal, pa Lojze Peterle, ki ima v kavarni še danes svojo mizo. S sinom pogosto prideta igrat šah. Vedno je bilo tudi polno znanih igralcev. Človek se z njimi spoprijatelji, veste. V vsej karieri nisem bil niti en dan na bolniški, niti enkrat nisem zamudil v službo. Za mnoge bi bilo moje delo naporno, jaz pa ga opravljam z velikim veseljem. Vse zasebne skrbi pustim pred vrati, med gosti sem vedno nasmejan. Če imam prost dan, sprašujejo, ali je Veljo morda zbolel. Pogrešajo me. Nekateri gostje so nam zvesti že tri desetletja. Sem vsak dan prihajajo gospe iz Medvod, skupina izpod Šmarne gore, iz Bežigrada. Veste, koliko lokalov je na njihovi poti, pa pridejo ravno v unionsko kavarno? To je zame največja nagrada.«
