Tiskane izdaje
O njej kroži glas, da je najslavnejša knjigarna v Parizu, morda celo na svetu, a to zadnje je bolj novinarska floskula. Čeprav je dandanes ena glavnih pariških turističnih atrakcij, labirint sobic z vegastimi in naluknjanimi lesenimi omarami, natrpanimi s knjigami, opremljen z obrabljenim usnjenim pohištvom, popelje v Pariz iz časov, ko so podpise v njej delili Lawrence Durrell, Allen Ginsberg, Jack Kerouac, Henry Miller, med njenimi policami pa so se zadrževali še številnejši literarni zanesenjaki, ki so včasih v njej tudi prespali. William Burroughs je v knjigarni študiral medicinske priročnike za Golo kosilo, Anaïs Nin je v njej pustila svojo oporoko.
Knjigarno na rue de la Bûcherie, ki jo od katedrale Notre Dame ločuje le most prek Sene, je leta 1951 odprl Američan George Whitman. V mladih letih je obiskoval več univerz, tudi bostonsko, na kateri je študiral novinarstvo, Pariz pa je okusil med študijem francoščine na Sorboni. Po koncu druge svetovne vojne se je v mesto vrnil kot zdravstveni uslužbenec v ameriški vojski. Želel se je posvetiti pisateljevanju, vendar je ugotovil, da mu to ni usojeno, zato je leta 1948 v cenenem hotelu na bulvarju St. Michel odprl knjižnico. Gradivo je večinoma obsegalo angleške in francoske knjige, ki so jih za seboj puščali študenti s sorbonske univerze.
Nekaj let zatem je Whitman z denarjem, ki ga je podedoval, kupil stavbo na rue de la Bûcherie in jo preuredil v knjigarno. Tistim, ki so si nakup knjige lahko privoščili, jih je prodajal, drugim posojal. Skoraj desetletje se je knjigarna imenovala Le Mistral, ime Shakespeare and Company pa je dobila po knjigarni Sylvie Beach, ki je od leta 1919 do prvih let druge svetovne vojne delovala na rue de l'Odeon in je veljala za središče angleške literature zunaj angleško govorečega sveta. Whitman je Sylvio Beach močno občudoval in očitno tudi ona njega, saj je predajo »imena in duha« svoje knjigarne naznanila na enem od literarnih večerov v Le Mistralu, ki se ga je že zelo slabotna udeležila leta 1958.
Shakespeare and Company Sylvie Beach je številnim v angleščini pišočim avtorjem in literarnim nadobudnežem, ki so po prvi svetovni vojni v Pariz prišli zadihat liberalnejši zrak, pomenila domovino daleč stran od svoje, prebivališče in - če jim je zmanjkalo denarja - tudi posojilnico. V njej so se zbirali Hemingway, Joyce, Fitzgerald, Stein, Eliot, Pound in tudi vodilni francoski avtorji tistega obdobja.
Sylvia Beach je živela za literate in njihova dela. Z založništvom prvega natisa Joyceovega Uliksesa, ki si ga ni drznil izdati nihče drug, je tvegala celo bankrot knjigarne, leta 1942 pa jo je raje zaprla, kakor da bi nemškemu častniku prodala zadnji izvod Joyceovega Finneganovega bdenja. Deportirana je bila v taborišče v Vitellu, knjigarne pa nikoli več ni odprla, čeprav je Hemingway naznanil, da jo bo kar sam osvobodil na tanku.
Da mu je bila Beacheva resnično pri srcu, govorijo besede iz knjige Premični praznik: »Sylvia je imela živahen, ostro zarisan obraz, rjave oči, ki so bile žive in majhne kot oči živali in vesele kakor oči mladega dekleta ... Bila je prijazna, nasmejana, zanimalo jo je vse, oboževala je šale in trače. Nihče, ki sem ga spoznal, nikoli ni bil prijaznejši do mene.«
Tudi Shakespeare and Company Georgea Whitmana je kmalu po selitvi v boemsko latinsko četrt postala vozlišče literarnega življenja angleško pišočih avtorjev, »pariška ambasada bitnikovske generacije«. Bila je čajnica, salon za večerno druženje in branje poezije, zmenkovalnica, predvsem pa ena sama bralnica. Tudi nove knjige so bile sčasoma videti rabljene. Whitman je namreč imel precej komunitarni pristop k vodenju knjigarne; pogosto jo je imenoval »socialistična utopija, zakrinkana v knjigarno«. Povzema ga stavek na eni od sten v knjigarni: »Ne bodi negostoljuben do tujcev, morda so angeli v preobleki.«
Takšen pristop je zgradil na močni osebnostni izkušnji iz zgodnjih dvajsetih let, ko je odrinil na avanturo s 40 dolarji v žepu. Prepešačil, preštopal in z vlakom je prepotoval ZDA po dolgem, celotno Mehiko in prišel do Srednje Amerike. Na odročnem delu Jucatana je hudo zbolel, življenje pa so mu rešili domačini.
Hiša, v kateri domuje knjigarna, je bila nekoč samostan in Whitman se je rad pretvarjal, da je edini živeči menih. »V srednjem veku je vsak samostan imel brata svetilničarja, meniha, ki je skrbel za prižiganje svetilk ob mraku. Brat svetilničar sem zdaj jaz, to je moja skromna vloga,« je rad opisoval svojo vlogo. Knjigarna je bila odprta od poldneva do polnoči. Pisatelji, umetniki in intelektualci so na klopeh in kavčih med knjižnimi policami lahko tudi prespali, a prej so morali izpolniti tri Whitmanove zahteve: v knjigarni so morali pomagati dve uri na dan, vsak dan prebrati eno knjigo in ob koncu bivanja napisati avtobiografijo na listu papirja.
Da bi jim pisanje lažje steklo, jim je Whitman dal pisalni stroj in skledico čilija. V arhivu knjigarne je že prek 30.000 avtobiografij pisateljev, popotnikov in sanjačev ali tumbleweedov, kakor jih je Whitman imenoval po štrenah praproti, ki jo naokoli prenaša puščavski veter.
Umrl je leta 2011, v 99. letu starosti, nagrajen z nazivom uradnik reda umetnosti in književnosti, enim najvišjih državniških priznanj, ki jih v Franciji lahko podelijo tujemu državljanu. Že nekaj let prej je vodenje knjigarne prepustil edinki Sylvii, ki jo je poimenoval po lastnici prve knjigarne Shakespeare and Company, Sylvii Beach. Sylvia Beach Whitman se je rodila v Parizu in otroštvo preživela med knjižnimi policami, a se je po ločitvi staršev z mamo preselila v Anglijo. Z očetom ni imela veliko stikov razen ob poletnih počitnicah. »Vedno je govoril, da bom v knjigarni začela delati, ko bom dopolnila 21 let, mene pa je bolj zanimalo gledališče. Neko poletje sem res prišla delat v knjigarno - in raztegnilo se je na deset let,« je leta 2012 za Guardian povedala Sylvia.
Medtem ko je bil denar njenemu očetu deveta skrb - strankam je pogosto rekel, da knjiga, ki so jo želele kupiti, ni naprodaj, ali pa je zgolj skomignil z rameni, če je kakšna knjiga ali denar dobil noge -, je Sylvia bolj praktična, piše Guardian. Ob prevzemu knjigarne in popisu knjižnega inventarja je naštela 40.000 novih knjig in 2000 redkih izdaj, med katerimi so bili številni prvi izvodi, tudi izvod za dlan velike knjižice s čarovnijami in uroki iz leta 1647.
Ohranila je duha knjigarne skupaj z rumeno tablo z njenim imenom in podobo Shakespearja, skladovnicami rabljenih knjig pred knjigarno in ležišči v njej, hkrati pa je njeno poslovanje prilagodila današnjim razmeram. Na očetovo veliko zgražanje je montirala telefon in računalnik, uvedla kartično poslovanje, postavila spletno stran in omejila število ljudi, ki lahko naenkrat prespijo v knjigarni, na največ šest. Zagnala je literarni festival, na katerem so doslej med drugimi gostovali Paul Auster, Marjane Satrapi, Hanif Kureishi in Martin Amis.
Razpisuje nagrado za novelistični prvenec, vsak teden v knjigarni organizira vsaj en brezplačni dogodek, pred kratkim se je podala še v založništvo in iskanje umetniških rezidenc za pisatelje na podeželju okoli Pariza. V knjigarni gostujoči avtorji imajo tudi brezplačno vozovnico za prvi razred Eurostarovega vlaka med Parizom in Londonom, za pisanje zapiskov imajo na voljo prestižna pisala Montblanc, sponzor literarnih večerov v knjigarni pa je vinska klet Louis Roederer.
Tuji turist bo ob obisku knjigarne presenečen, kako dobro angleščino za povprečne Francoze govori njeno osebje, dokler ne izve, da Sylvia Beach Whitman za delo v knjigarni najema študente z Univerze v New Yorku. Izbor knjižnih del je kakovosten in ažuren, vendar obiskovalci z bolj specifičnimi zahtevami ne pričakujte celotnih omar s knjigami na iskano tematiko. Ob nakupu prodajalca ne pozabite zaprositi, naj v knjigo natisne žig s Shakespearjevo podobo, ki vas bo večno spominjal na pariško knjigarniško izkušnjo. Liste vam lahko odišavijo tudi s parfumom Astier de Villatte, ki ob stiku s knjižnim papirjem razvije posebej omamno aromo. Za evro dobite na pisalnem stroju natipkano pesem, za tri evre več polaroidno fotografijo s prizorom iz knjigarne.
Če denarnica in bančne kartice po pariški avanturi še ne bodo prazne, želodec pa bo krulil, se odpravite še na kosilo v sosednji Le procope s spoštljivo letnico odprtja 1686, kjer se boste poleg specialitet francoske kuhinje naužili duha slavnih francoskih literatov, poetov in dramatikov.
