Napačna smer

Kaj vse mora imeti mesto, da je v njem lepo živeti? Kaj se lahko Ljubljana nauči od Dunaja?

Objavljeno
25. februar 2016 19.26
Aleksander Zupanc
Aleksander Zupanc
Včasih se je rado reklo, da če greš na Dunaj, moraš pustiti trebuh zunaj. Odličen dunajski zrezek, ki sega čez rob krožnika, po mojem mnenju malo preveč sladka krompirjeva solata in vrček piva pri Figlmüllerju, restavraciji, ki slovi daleč naokrog po dunajcih – skoraj 25 evrov (brez napitnine). Rop pri belem dnevu. Le nekaj ulic stran se je mogoče najesti in napiti za pol manj denarja.

Dunaj je še vedno mesto z najvišjo kakovostjo življenja na svetu. Že sedmo leto je na vrhu lestvice, ki jo pripravlja mednarodno svetovalno podjetje Mercer. Kaj vse mora imeti mesto, da je v njem lepo živeti? Bogato kulturno ponudbo, kakovosten izobraževalni sistem, urejeno socialno politiko, dobro zdravstvo, naravnano mora biti okoljevarstveno, nizke najemnine za stanovanja, javni prevoz, ki deluje, dobre restavracije ...

Na drugem mestu lestvice je Zürich, na tretjem Auckland. Ljubljana je 76., pri nas se živi malo slabše kot v Dubaju in malo bolje kot v Budimpešti in veliko bolje kot na primer v Zagrebu (98.), Pekingu (118.) ali Bagdadu (zadnje, 230. mesto).

V »najboljšem mestu na svetu« sem bil nazadnje lani. Od kulturne ponudbe se mi je kar mešalo, na koncu nisem več vedel, ali sem videl Cezanna ali Moneta (ali pa je bil Renoir?), javni prevoz je poceni in učinkovit, bival sem v razkošnem stanovanju z visokimi stropovi, nova železniška postaja je videti kot letališče. V moji ulici je bilo vse, od seks šopa do pečenih piščancev, od srednje šole do terase, kjer je v petek zvečer igrala živa glasba. Le cena kave se mi je zdela malce zasoljena. Če bi stalno živel tam, bi verjetno našel tudi precej več negativnih stvari.

Dunaj je od Ljubljane oddaljen šest ur po železni cesti, po asfaltni še manj. Na dan peljeta do tja samo dva direktna vlaka prek Maribora (in trije prek Jesenic, a je treba v Beljaku zamenjati vlak). A je to še vedno bolje kot do Benetk, potem ko so opustili direktno povezavo Budimpešta–Ljubljana–Benetke. Za primerjavo: iz Prage, od koder sem potoval na Dunaj, je bil vlak vsaki dve uri.

V zadnji Sobotni prilogi Dela sem prebral odličen intervju kolega Vita Divca z nekdanjo smučarko in zdaj eno najuspešnejših Slovenk v mednarodnem poslovnem svetu Andrejo Leskovšek McQuarrie, ki se je z družino vrnila v Slovenijo. V bistvu ni prišla nazaj, ampak naprej, je povedala. Na vprašanje, kako gleda na domovino po četrt stoletja bivanja v tujini, pa je odgovorila takole: »Paradoks Slovenije je, da je živeti v njej dobro, a gre vse v napačno smer.«

Tako radi se ponašamo s tem, da ima država odlično lego, da smo na križišču med severom in jugom ter zahodom in vzhodom, pa se že leta prepiramo, ali bi sploh zgradili drugi tir med Divačo in Koprom. Na ljubljanski železniški postaji je edina novost ta, da so v podhodu pod tiri postavili avtomat, ki stisne pomaranče v sok. Da ne bom krivičen, še ena je: posodobili so table, ki napovedujejo prihode in odhode vlakov. Še vedno pa se ne da kupiti vozovnic po spletu. Za prvim ovinkom ni več telefonskega signala, za brezžični internet na Slovenskih železnicah, kot kaže, še niso slišali. Skratka, drvimo nazaj, ne naprej. Potrebujemo strojevodjo, ki bo rekel: Halo, napačna smer!

Zdi se, da so edini, ki so našli pravo smer, mladi, ki odhajajo v tujino, od medicinskih sester do bodočih einsteinov. K nam pa se noče preseliti nihče, niti begunci ne želijo zaprositi za zatočišče pri nas.

Nekoč se je za tiste, ki so odhajali v svet za boljšim življenjem, reklo, da so šli s trebuhom za kruhom. Zdaj je v modi izraz beg možganov. Vsaj tukaj smo napredovali – od trebuha do možganov. Pred Ljubljano je na lestvici mest, kjer se živi bolje, kar 75 destinacij. In za njo še dobrih 150 mest, kjer se živi slabše. Prava smer je naprej.