Nekdanje razkošje

Velike trgovine nekdanjih dni so bile razkošje v pravem pomenu besede. Tudi zaradi razkošnih stopnišč, poslikav, vitražev in drugih dekorativnih elementov notranje opreme jih občudujemo, pristojni pa skrbno varujejo. Le Bon Marché, Galeries Lafayette, Harrods, Selfridges, KaDeWe, Saks Fifth Avenue in nekdanja Urbančeva hiša so mestne znamenitosti Pariza, Londona, Berlina, New Yorka in Ljubljane, v katere danes vsaj za hip vstopijo tudi tisti, ki za skrbno obešeno in razstavljeno nimajo dovolj debelih denarnic. Nekoč so slovele kot prave Indije Koromandije za vzpenjajoči se potrošniški razred, saj so premožni meščani in zlasti meščanke, v življenju katerih je nadvse pomembno postalo, kje in kako so stanovali ter bili oblečeni, naenkrat dobili na stotine novih potreb. In v veleblagovnicah, nakupovalnih centrih s preloma stoletja, so lahko kupili vse – od šivanke do lestenca.

Optimistične napovedi

Vse to je premogla tudi La Samaritaine, nekdaj mogočna pariška lepotica v secesijskem in artdecojevskem slogu, ki obsega kar 48.000 kvadratnih metrov, a je zadnje desetletje zaprta. Potem ko jo je leta 2001 kupilo domače modno kraljestvo najbogatejšega Francoza Bernarda Arnaulta LVMH, ki nadzira šestdeset prestižnih znamk, med njimi tudi sloviti Louis Vuitton in Möet, jo je moralo zaradi neustreznih varnostnih razmer leta 2005 zapreti. Historična stavba je bila požarno nevarna zaradi stare električne napeljave, slabo delujočih prezračevalnih sistemov in hitrovnetljivih lesenih tal, so se glasila uradna poročila, a sindikalisti so prepričani, da je bil to le izgovor, da bi lahko vse skupaj začeli na novo. Kljub vsemu se z zaprtjem še zdaleč ni napovedal neslavni konec življenja te mestne znamenitosti v 1. pariškem okrožju, temveč njena prenova in oživitev. Leta 2008 so razkrili načrt 460 milijonov evrov vrednega projekta, po katerem naj bi nekdanjo veleblagovnico in tri sosednje stavbe preuredili v hotel s petimi zvezdicami, pisarne in trgovine pa tudi v stanovanja, dnevni center in vrtec. Leta 2009 so začeli odstranjevati opremo in v letu, ki je sledilo, so gradbeni stroji odstranili še 8000 ton gradbenega materiala.

Še aprila lani so časniki pisali o tem, da naj bi se nova trgovina odprla leta 2016 in ustvarila več kot dva tisoč novih delovnih mest, toda že mesec zatem je sodišče po pritožbi ustanov in skupin, ki se zavzemajo za varovanje kulturne dediščine, med njimi Société pour la protection des paysages et de l'esthétique de la France (Družba za zaščito krajine in estetike Francije) kot tudi SOS Paris, razveljavilo eno od gradbenih dovoljenj z utemeljitvijo, da se steklena valovita fasada, ki so si jo zamislili v japonskem arhitekturnem biroju Sanaa, ne ujema z videzom drugih stavb v okolici. Te dni je sklep vnovič potrdilo z obrazložitvijo, da sodobna fasada ne sodi v historično četrt. Mnogi kritiki načrtovano razglašajo za veliko pariško sramoto, toda pri LVMH so že najavili, da se bodo na zadnjo odločitev sodišča pritožili.

Izbira izdelanih izdelkov

Zgodovina La Samaritaine sega v leto 1870, ko je ambiciozni potujoči trgovec z zahodne obale Francije Ernest Cognacq odprl majhno trgovinico pri Pont Neuf čez Seno. Poimenoval jo je La Samaritaine (Samaritanka) po hidravlični črpalki in kopališču na bližnjem Pont Neufu, na fasadi katerega je bila pozlačena podoba samaritanke, ki je zajemala vodo za Jezusa iz Jakobovega vodnjaka. Cognacq je z doto svoje žene Marie-Louise Jaÿ, ki je pred tem prodajala v veleblagovnici Bon Marché (tudi ta je danes v lasti LVMH), razširil posel in kupil sosednje nepremičnine s ciljem, da ustvari svojo sanjsko veleblagovnico. Gospodarski razcvet, ki sta ga prinesli industrijska revolucija in železnica, pa je tako kot njemu podobno podjetnim le še povečal poslovne priložnosti. Veleblagovnice v 19. stoletju so se namreč rojevale predvsem zaradi sprememb v proizvodnem sistemu. Tovarne so lahko proizvedle več blaga v krajšem času, industrializacija pa je spodbudila tudi obstoj večjega trga. Meščanska družba, ki je sledila modnim trendom in je zaradi v tovarnah izdelanih izdelkov začela gojiti potrošniško kulturo, je zanetila revolucijo v trgovanju in trženju, socialna mobilnost pa je povečala število žensk, ki so lahko nakupovale same, ne da bi s tem načele svoj ugled. Tu se jim je ponujala drugačna nakupovalna izkušnja: vstop je bil prost, mogoče je bilo izbirati med (že izdelanimi in) razstavljenimi izdelki, cene pa so bile fiksne.

In če se vrnemo k La Samaritaine. V začetku 80. let 19. stoletja je lastnik Cognacq spoznal pariškega arhitekta Frantza Jourdaina in mu vse do začetka 30. let nalagal širitev in prenovo obstoječega niza trgovin (po smrti Cognacqa, ki je slovel kot velik filanotrop in dobrodelnež, leta 1928 je posle prevzela žena). Med letoma 1903 in 1907 so po Jourdainovih načrtih zgradili tako imenovano drugo trgovino v secesijskem slogu. Med letoma 1922 in 1928 pa je Jourdain skupaj s stanovskim kolegom Henrijem Sauvageom (1873–1932) izdelal načrt za razširitev stavbe 2 proti Seni (leta 1990 so jo razglasili za kulturni spomenik), med letoma 1930 in 1932 pa še stavb 3 in 4. To je prineslo zlato obdobje La Samaritaine, ki pa je od sredine 70. let 20. stoletja začela toniti v propad.