Tiskane izdaje
Ko sem v recepciji hotela v Seulu, v katerem sem stanovala, zaprosila, naj mi pojasnijo, kako bi lahko s podzemno železnico prišla do naslova, kjer sem imela napovedan intervju, me je mlajši moški, ki je očitno prišel z drugega konca Južne Koreje, da bi tukaj z družino preživel lunarno novo leto, malce nestrpno vprašal, od kod prihajam.
»Čakajte, mar tam, od koder ste, še vedno uporabljate natisnjene zemljevide?« je dejal in ob tem pokazal na zemljevid seulskega metroja, ki sem ga držala v roki. »Zakaj ga ne prenesete na mobilni telefon, vpišete naslov in pustite, da vas vodi …«
Nisem mu znala dobro pojasniti, zakaj ne, poleg tega pa se mi je zdelo neprimerno in preveč osebno govoriti o tem, da rada hodim po ulicah z rokami v žepih in z glavo, dvignjeno proti nebotičnikom. Sem pa v metroju dojela, zakaj se je odzval tako, kot se je. Dobesedno vsi potniki so ves čas vožnje držali v rokah mobilne telefone in nekateri so imeli v resnici odprto aplikacijo z omrežjem metroja ter preverjali, kje morajo spremeniti linijo, drugi so prebirali novice, preverjali rezultate tekmovanj na olimpijskih igrah v Pjongčangu, sorodnikom kupovali novoletna darila, se igrali igrice ali gledali televizijski program.
Korejci imajo radi veliko
To, da ima Južna Koreja več naročnikov mobilnih telefonov kot prebivalcev, niti ni tako zelo senzacionalno. Dejstvo, da ima skoraj 80 odstotkov njenih prebivalcev pametne telefone, pa že ponuja jasnejšo sliko južnokorejskega omrežja. Če smo še nekoliko bolj natančni: 97,7 odstotka prebivalcev, starih od 18 do 24 let, ima mobilni telefon, pri čemer v nobenih dlaneh nisem videla zaslona, ki bi bil manjši od 14 centimetrov. Ko gre za elektronske pripomočke, imajo Korejci radi veliko.
V vsakem vagonu podzemne železnice na velikih ekranih pred napovedjo naslednje postaje prikazujejo reklame. Očitno je te dni velika uspešnica rice cooker, kuhalnik riža znamke Cuckoo, katerega najnovejši model je mogoče nadzorovati prek aplikacije na mobilnem telefonu. Mobilni telefoni tako prodirajo vse globlje v vsakdanje življenje: poženejo pralni stroj, nadzorujejo temperaturo v stanovanju, poskrbijo za to, da je riž kuhan tik pred večerjo, opozarjajo nas na razpored dnevnih obveznosti, ponujajo informacije o gostoti prometa, fotografirajo družinska srečanja in nam, ki smo v Južno Korejo prišli zaradi olimpijskih iger, organizirajo potovanja do vsakega tekmovalnega prizorišča. Dovolj je namestiti aplikacijo GoPjongčang, vanjo vtipkati želeni naslov – in v sekundi se pojavijo podatki o tem, koliko časa bomo potrebovali do določenega kraja in s katerim prevoznim sredstvom je najbolje potovati, pa tudi vozni redi vlakov in avtobusov, cene vozovnic, točke presedanja, zunanja temperatura, zemljevid in seveda povezava za aplikacijo taxi, skupaj z oceno, koliko nas bi stala vožnja s taksijem.
Ko gre za mobilne telefone v vsakdanjem življenju, gremo sicer vsi po isti poti, le da je Južna Koreja vedno nekaj korakov pred vsemi. Stalno prednost ji med drugim omogoča večja hitrost interneta, saj je ta država, na primer, lani zasedla prvo mesto s povprečnimi 29 megabajti v sekundi – pred Norveško, Švedsko in Hongkongom ter daleč pred ZDA, ki so ostale šele na desetem mestu.
Nikar brez telefona!
Olimpijske igre so bile priložnost, da se poskusno ponudi še veliko hitrejše omrežje 5G, med prvimi, ki so občutili njegove zmožnosti, pa so bili tukajšnji vepri. Okrožje Pjongčang je namreč gorato območje, na katerem živijo divje svinje. Ker niso želeli, da bi se te živali kot nepovabljeni gosti pojavljale na tekmovalnih prizoriščih, so postavili omrežje senzorjev, ki so se na prihode živali odzvali z aktiviranjem sistemov za izpuščanje neprijetnih plinov, z oponašanjem tigrovega rjovenja ali streljanjem laserskih nabojev. Tehnologijo 5G bodo začeli globalno uporabljati šele prihodnje leto, je pa Južna Koreja olimpijske igre izkoristila za to, da prva postavi stopalo med vrata in si v tej tekmi zagotovi želeno prednost.
A medtem ko bo s hitrejšim internetom postajala uporaba mobilnih telefonov v vseh situacijah še bolj normalna, pa se Južna Koreja že bojuje z novo boleznijo, imenovano nomofobija. Celoten naziv naj bi bil »no-mobile-phobia« in najbrž ni treba pojasnjevati, za kaj gre. »Nikoli se ne bojim tega, da bi izgubila denarnico,« mi je dejala mladenka, ko sem jo vprašala, koliko minut na dan preživi brez mobilnega telefona v roki. »Ampak mobilni telefon …« Seveda se ne boji tega, da bi izgubila denarnico, saj ima spričo plačevanja z mobilnimi telefoni Južna Koreja vse možnosti, da postane družba brez gotovine. Strah pred izgubo mobilnega telefona pa so že zaznali kot osebnostno motnjo, ki jo že nekaj let zdravijo v specializiranih ustanovah po vsej državi.
Ne bi mogli trditi, da je v Aziji to kdove kako drugače kot v Evropi, a človek že na ulicah Seula dobi vtis, da je tukaj vse skupaj bolj intenzivno. Ko sem s kolegom Matejem Družnikom hodila po mestnem središču, je on z natančnim fotografskim očesom opazil, da imajo zlasti ženske čudežno moč: korakajo hitro, gledajo v mobilni telefon, ne da bi za hip pogledale predse, pa se vendar nikoli v nikogar ne zaletijo.
Je to znamenje, da so Južni Korejci zraščeni z mobilnimi telefoni? Devetnajstletnica, ki je bila leta 2013 ena prvih, ki so jih sprejeli na zdravljenje nomofobije, je svoje stanje opisala z besedami: »Moj telefon je postal moj svet, kot da se je spremenil v moj podaljšek. Kadar nisem vedela, kje je, so se mi zaradi panike oznojile dlani.«
Digitalna demenca
Raziskave so pokazale, da ima v Južni Koreji mobilni telefon kar 72 odstotkov otrok, mlajših od 11 let, in da dnevno z njim v rokah povprečno preživijo 5,4 ure, pokazalo pa se je tudi to, da je mogoče kar 25 odstotkov tamkajšnjih otrok že obravnavati kot odvisnike. V starosti od 10 do 19 let pa kar 18,4 odstotka lastnikov mobilnih telefonov to napravo uporablja več kot sedem ur na dan.
Prestrašeni spričo trenda vse večjega zraščanja pameti s pametnimi napravami so začeli južnokorejski znanstveniki posebno pozornost namenjati tako imenovani »digitalni demenci« pri mladih. To dejansko pomeni pešanje sposobnosti možganov, kajti prekomerna uporaba mobilnih telefonov nesorazmerno bolj pripomore k razvoju njihove leve polovice, medtem ko desna, ki je povezana s koncentriranjem in spominom, ostaja vse bolj zapostavljena.
Vlada v Seulu je poskušala ukrepati in je v ta namen razvila aplikacijo za spremljanje uporabe mobilnih telefonov v rokah posameznikov, mlajših od 20 let, kar pa v družbi, ki se je v zadnjih tridesetih letih posvetila dejanski demokraciji in ki verjame v vrednote človekovih pravic, ni bilo sprejeto z odobravanjem. Že pred sedmimi leti je poskušala vlada vsiliti predpise, ki bi otrokom po polnoči preprečili dostop do internetnih igric. A nič od tega ni pomagalo. Mobilni telefoni so simbol obeh plati medalje: tiste pozitivne, ki govori o državi, ki v znanstveno-tehnološki razvoj vlaga najvišji odstotek bruto domačega proizvoda (leta 2017 je znašal že okoli 5 odstotkov), pa tudi tiste negativne, ki kaže skrajno podobo družbene odtujenosti, h kateri se nagibajo vse razvite države sveta.
Kje bi lahko poiskali ravnovesje? Za začetek za mizo. Poskušala se bom otresti navade, ki so mi jo na hitro vsadili Južni Korejci, da fotografiram vsako jed, ki jo nato pojem … in pravzaprav mi je to ugajalo! Kako bom sicer mojim doma pojasnila, kaj je to samgjeopsal? Mobi, na pomoč
