Osem desetletij Grand Hotela Toplice Bled

Četudi Grand Hotel Toplice Bled letos obhaja osemdeseti rojstni dan – včeraj so o njegovi zgodovini odprli razstavo v Narodnem muzeju Slovenije na Metelkovi v Ljubljani, temelji hotela na obali Blejskega jezera segajo že v začetek 19. stoletja.

Leta 1818 so tam odkrili dva topla vrelca z zdravilnimi lastnostmi ter že štiri leta pozneje, ko so ju pokrili z leseno barako, uredili prvo kopališče na Bledu. V petdesetih letih 19. stoletja je zrasel hotel, ki ga je kupil podjetnik Jože Luckmann, poročen z Luiso Mallner, po kateri se je hotel preimenoval v Luisenbad. Že v prvem obdobju so tam letovali predstavniki visoke družbe, tako je ostalo več kot stoletje vse do danes. Za (obnovljeno) staro fasado se še vedno skriva svojevrsten čar, zaradi katerega se gostje vračajo na Bled tudi po več desetletij.

»Si lahko mislite, da so bili gostje še konec šestdesetih let pripravljeni stati v vrsti pred skupnimi stranišči in kopalnicami? V sobi so imeli le nočno posodo, kopalnice so imeli samo apartmaji. Marsikaj vam manjka, vendar vi imate dušo in tega ne smete izgubiti, so mi prigovarjali gostje,« se spominja Polde Mavec, upokojeni vodja recepcije, ki je bil na delovno mesto receptorja sprejet 1. januarja 1972.

»Toplice so bile kot kakšen kartuzijanski samostan, saj so imeli prosto delovno mesto šele, ko se je kdo upokojil oziroma umrl. Ko je za službo kandidiral moj brat, me je prosil, naj ga priporočim, saj sem poznal zaposlene v Toplicah. Potem pa me je direktor vprašal: a vi pa ne bi prišli?« se spominja naključja sogovornik, ki je v GHT ostal 31 let, vse do upokojitve. Po njegovih besedah se je hotel, leta 1972 kot edini v Jugoslaviji sprejet v ekskluzivno mednarodno hotelsko verigo Steigenberger, spreminjal počasi kot kakšna stara gospodična, vendar je ohranjal svoj prepoznaven značaj, predvsem zaradi zapuščine Jule Molnar, najvplivnejše lastnice in upraviteljice, ki je hotel ne samo preimenovala v Toplice, temveč ga razvila v najrazkošnejšega v državi.

»Gospa Molnarjeva je pred vojno vedno vzela otroke in jih peljala v najboljše hotele denimo v St. Moritz v Švico, da je videla, kako ravnajo najboljši, zato je bil tudi njen hotel primerljiv z vsemi najboljšimi. V socializmu pa je vladala prav nasprotna miselnost. Šef kuhinje Milan Tomaš je bil skoraj ob službo, češ, kako si ameriškim novinarjem Gourmet Magazina drzne streči tako drage reči, kot so raki, četudi so zaradi njihove obsežne reportaže, objavljene januarja 1972, še vrsto let hodili na Bled ameriški turisti z izvodom revije v rokah in spraševali, kje to ponujajo. Če smo se želeli primerjati s tujimi prestižnimi hoteli, so vodilni rekli, tam je Avstrija, mi smo pa Jugoslavija. Toda kljub vsemu smo bili otok zase, obdan s socializmom. To socialistično zapuščino pa, se mi zdi, je v turizmu občutiti še danes,« pravi sogovornik, ki je skupaj s sodelavci skrbel za brezhiben potek raznih konferenc, srečanj uglednih zdravnikov, šahovskih turnirjev...

Ko je začel delati v GHT, so vladali povsem drugačni časi, poudari. Gostje so tu ostajali v povprečju po deset dni in bili naročeni na polni penzion. Pogosto so prirejali bankete, na katerih so gospe lahko razkazovale svoje razkošne večerne obleke, rezervacije pa so v tistih časih še potrjevali po navadni pošti.

Po besedah Mavca so si z vsakim gostom dopisovali v povprečju po štirikrat. »Ko so hodile skupine tujcev, so vedno rekli, če gredo najprej Bled in šele nato v Opatijo in v Dubrovnik, imajo pokvarjeno celo turo, ker smo mi postavili standard hotelskih storitev. Dolga leta smo bili najboljši v Jugotoursovih lestvicah, sloveli smo denimo tudi kot Judom prijazen hotel,« je dejal Mavec.

Če so se namnožile kljukice, ki so označevale znižanje kakovosti, je direktor takoj sklical kolegij. »O vsem smo bili obveščeni in strinjali smo se, če smo zaradi zmanjšanja števila nočitev dobili nižjo plačo, ker smo GHT bili mi. Vladala je velika pripadnost podjetju. Četudi smo se na znotraj borili z marsičem, smo na zunaj delovali enotno – kot Topličani! In s tem imenom so nam bila povsod odprta vrata,« je povedal nekdanji uslužbenec hotela. Ta je za prestiž tekmoval z dubrovniškima Argentinom in Excelsiorjem.

Bil je hotel, v katerem nikoli nisi vedel, kdo stoji pred tabo, pravi Mavec, ki se je v svoji karieri srečal z mnogimi imenitneži svetovnega slovesa. Z marsikaterim gostom je postal tudi osebni prijatelj ter se z nekaterimi od njih srečuje še danes. Ko je iz medijev slišal za Monico Lewinsky, mu je zvenelo znano, pristavi v smehu, in jo je v evidenci gostov res našel kot gostjo GHT v sobi 116. Ali pa nekdanji ameriški zunanji minister William Perry, ki je uslužbence GHT vnovič prišel pozdravit, ko se je po Bledu potepal s skupino avtobusnih potnikov. »Vstopil je športno napravljen in z nahrbtničkom ter vzkliknil: 'O, vidim, da ste še vsi isti!' En William Perry! Ni da bi verjel! Tudi nekdanja zunanja ministrica Madeleine Albright nam je kljub pomanjkanju časa pokazala, kje se je nekoč igrala,« se spominja obiska visoke gostje sogovornik. Kot posebna odposlanka predsednika Billa Clintona je leta 1994 želela obiskati tudi GHT, kjer je leta 1946 kot štiriletna deklica preživljala počitnice s starši, saj je bil njen oče češki diplomat v SFRJ. Polde Mavec iz rokava strese še marsikatero drugo zanimivost.

»Enkrat me je neka gospa prosila, če bi njen mož lahko na klavirju malo razmigal prste. Ker smo vedno pazili, da so v našem baru igrali prvorazredni glasbeniki, med njimi sta bila tudi Silvo Štingel in Miki Mihelič, sem bil do prošnje nekoliko zadržan. Rekla je, češ, saj je pianist in ne bi delal sramote. Mihelič je ugodil, da mu klavir lahko prepustimo med njihovo pavzo za 15 minut. Toda ko se je ta pianist usedel za klavir, je začel igrati Chopina in v nekaj minutah napolnil dvorano. In veste, kdo je bil to? Pianist David Helfgott, po katerem so posneli film Sijaj! Da padeš dol, komu sem dovolil, da igra klavir! In ko sem vprašal Miheliča, pa veš, kdo je to, je odgovoril, seveda vem!« je v smehu pripovedoval nekdanji receptor ter dodal, da v hotelu takšnega kova znatno vplivajo podobnosti. Vrsto let sta na Bled prihajala tudi zelo premožna nemška zakonca. »Gospa, takrat že vdova, se je iz Münchna na Bled pripeljala s taksijem, toda šoferju ni pustila, da ugasne avtomobil. Šele ko je za pultom zagledala mene, mu je rekla, da lahko ugasne taksi in prinese kovčke, meni pa: 'Če ne bi videla vas, bi se takoj vrnila domov.'«

Prav zaposleni so hotelu zviševali ime in mu prinašali slavo. Janez Lenček, denimo, ki je bil več kot dve desetletji šef kuhinje GHT, se med drugim ponaša s petimi zlatimi medaljami s kuharskih olimpijad ter zlatim kuharskim oskarjem, ki ga podeljuje Kulinarični inštitut Amerike.

Slavo je hotelu z zmagami na stanovskih tekmovanjih prinašal tudi barman Miran Šoberl, ki ima za sabo skoraj 38 let dela v GHT in se bo predvidoma prihodnje leto upokojil. Kot pravi v smehu, mu je žena pogosto očitala, da se je v resnici poročil s Toplicami, in ne z njo. Tudi Šoberl je dobil službo istega leta kot Mavec. »Imel sem 19 let. Učno dobo sem prestal v Kranjski Gori, v GHT pa sem sprva delal kot natakar v restavraciji, pomočnik barmana pa sem postal leta 1977. Starejša kolega Lojze in Tone sta me vpeljala v barmanske skrivnosti, saj poklic barmana obsega mnogo več kot le mešanje pijač,« poudarja sogovornik.

V 70. letih in deloma še v 80. letih, ko je vladalo obdobje polnih penzionov, so morali postreči kar 400 kosil oziroma večerij, saj so v GHT stregli tudi goste iz depandans. »Že ob 11. uri dopoldne smo mešali koktajle, bar pa je bil povsem zakajen, a ljudje so bili mnogo bolj družabni,« ugotavlja Šoberl, ki je stregel dvajset predsednikov, četudi je bil v neposrednem stiku bolj ali manj z vodji delegacij. »Seveda so tudi mene doletele različne zgodbe.

Denimo leta 1982 je prišel znameniti srčni kirurg Chris Barnard. Ko sta z našim direktorjem sedla v salon, je naročil vodko s sveže stisnjenim pomarančnim sokom. Ko sem mu odgovoril, da pomarančnega soka žal nimamo, je naročil šampanjec s pomarančnim sokom! Začel sem loviti sapo, saj v takratni v Jugoslaviji tudi po dva meseca ni bilo mogoče dobiti ene same pomaranče. Ko me je direktor pogledal še bolj neusmiljeno kot prvič, sem le tiho odšel. Potem sem sčaral umeten pomarančni sok s fanto in limono,« je enega zanimivih pripetljajev opisal Šoberl, ki ugotavlja, da s pravimi imenitneži nikoli ni bilo težav, z navideznimi pa precej pogosto.

Kot barman je seznanil nemška para in Angleža, ki so postali veliki prijatelji. Eden od Nemcev in Anglež sta namreč ugotovila, da sta bila med drugo svetovno vojno ob istem času v Afriki, eden kot vojak pri nemškem maršalu Erwinu Rommlu, drugi pri angleškemu Bernardu Montgomeryju, in sta najbrž streljala eden proti drugemu.

Nekega drugega nemškega gosta je po dolgem iskanju povezal z znancem iz Lesc, s katerim je delal v 60. letih v neki tovarni. »Vzel sem telefonski imenik in klical po vrstnem redu, in to kar med službo. Še dobro, da sem imel zamenjavo. Naposled sem možaka našel, a šele v Kranju, vendar sem bil vesel, ker mi je uspelo!« z zadovoljstvom ugotavlja sogovornik, ki še danes, če je le mogoče, uresničuje takšne in drugačne želje tistih, ki pridejo na Bled na oddih.

GHT je za svojimi nekdanjimi tekmeci zaostal za desetletje predvsem zaradi krize, ki je nastala z odcepitvijo, sta zaznala sogovornika. Novo tisočletje je prineslo tudi zaključek dolgotrajnega denacionalizacijskega postopka ter vstop v Poslovno skupino Sava, od novembra 2001 do konca aprila 2002 pa so izvedli zadnjo posodobitev. »V zadnjem desetletju je zaostala predvsem turistična ponudba Bleda, saj jezero in otok gostom pač nista več zadostovala.

Danes je vse drugače: gostje se prehitro menjajo in niso tako zahtevni, zaradi česar je padla kakovost storitev, varčuje se na vseh koncih. Med mladimi je vedno manjše zanimanje za poklic strežnega osebja,« ugotavlja izkušeni barman. Kot kaže, mu ne bo uspelo izučiti mladega naslednika, ki bi se mu v GHT obetala tako dolga poklicna kariera. Toda kljub vsemu se gostje v GHT še vedno vračajo, kar pomeni, da so Toplice še vedno ohranile nekaj tistega čara, ki sta ga z žarom opisovala Polde Mavec in Miran Šoberl.

• Oglasni plakat iz 60. let prejšnjega stoletja Zunanjost ostaja bolj ali manj nespremenjena Prvi z leve direktor hotela Franc Učakar in drugi z desne vodja prodaje in recepcije Marjan Jarc gostom izročata medaljo za deseti obisk. Zaposleni in gostje hotela konec 70. let (z leve): receptor Polde Mavec, gospod Muller, gospa Osmark, 
portir Feri, gospa Muller, gospod Osmark, Vida Jarc, vodja prodaje Marjan Jarc in šef strežbe Ivan Gabrovec  Povojna notranjost hotela – jedilnica Šahovski dvoboj leta 1959 Zlata medalja za zvesto gostjo iz rok vodja prodaje in recepcije Marjana Jarca (na levi) in direktorja GHT Franca Učakarja (na desni) Salon so s panoramsko steno posodobili že pred dobrimi osemdesetimi leti. Čestitke z medaljo za deseto vrnitev v blejski GHT, 
kar so gostom podarjali od sedemdesetih do izteka tisočletja. Fotografije  V najimenitnejšega ga je povzdignila Jula Molnar