Glasbeni multipraktik in multiinštrumentalist, ustanovitelj in kitarist pri jazz-etno zasedbi Fake Orchestra, se ob veliki količini glasbil, zlasti kitar, ki jih je nabral med potovanji po Indiji, Afriki in Združenih državah Amerike, kar ni mogel odločiti, katera bi uvrstil v izbor petih najljubših. Zato je najprej prijel kar prvega, ki mu je prišel pod roko, miniaturne orglice znamke Hohner na obesku za ključe, in pokazal svoje mojstrstvo, ko je melodijo izvabil iz inštrumenta, manjšega od njegovih ustnic.
Pokončni Grundigov zvočnik so v petdesetih letih uporabljali za ozvočenje gramofonov. Nekoč je imel še svoj par, vendar so na bolšji tržnici, kjer ga je Igor kupil, prodajali le enega.
V roki je imel že drago klasično kitaro, a si je vseeno premislil in se odločil za starejšo, ki mu jo je podaril hrvaški znanec. »Videl je, da igram na manjšo kitaro, in rekel, da ima tudi on na podstrešju eno zaprašeno. Stara je med 50 in 60 let, je nekoliko manjša, nima oznake izdelovalca, le oznako nemške trgovine, kjer je bila kupljena. Narejena je kot klasična kitara, vendar ima kovinske strune, zato ima poseben zvok. Ker je les že zelo suh, je zelo odmevna. To je biserček, ki sem ga le malo očistil, zbrusil, naoljil, mu dal nove strune in ga precej pogosto igram.«
Glasbilo s trupom iz buče, prek katere je napeta živalska koža, in dolgim lesenim vratom pa je stara afriška harfa kora. »Izhaja iz Malija, ima 21 strun in se igra kot spremljava za pripovedovanje zgodb in ob družinskih praznikih, kot so rojstvo, poroka in krst. V Ameriki mi jo je dal moj učitelj Don Cherry, ki je bil jazzovski trobentač, a je igral tudi etno inštrumente.«
Predmet, ki je Igorju prav tako ljub, a ni kitara, je verižica z velikim votlim kovinskim obeskom, ki ga je mogoče odpreti. Igor ocenjuje, da izhaja iz saharskih predelov. Ne spomni se, kje jo je dobil, na njej tudi ni napisano »made in«, a mu burka domišljijo kot spiritualni predmet, ki bi nekoč lahko bil amulet, v katerem so prenašali molitve, uroke ali dobre misli.
Tiskane izdaje
