Tiskane izdaje
Zato je očitno, da glavna funkcija Juicy Salifa ni v tem, da ožema limone, temveč da poraja pogovore, kot je pred časom hudomušno povedal Starck (v knjigi z naslovom Starck Conwayja Lloyda Morgana, 1999) : »Da je odličen ožemalnik, ni njegova edina njegova funkcija. Mislil sem na mladoporočence in to je tip primernega poročnega darila. Ko denimo starša obiščeta svojega novoporočenega sina, se sin z očetom usede v dnevno sobo, da bi pred televizijo spila pivo, medtem ko se snaha in tašča usedeta v kuhinjo, da bi se bolje spoznali. 'Poglejte, kaj sva dobila za darilo,' reče mlajša, in tako začneta klepet.«
Napad na planet Zemljo
Juicy Salif pogosto kliče pozornost tudi s platnic monografij o Philippu Starcku, saj je to najverjetneje njegov najprepoznavnejši predmet. Premore nekaj marsovskega, nekaj faličnega, nekaj iz sveta živali, vse to pa spodbuja različne predstave; lahko bi bil trnek za kite, strašilo za muhe ali pa kovinski vibrator, so nekatera ugibanja tistih, ki so ga videli prvič. Če bi preleteli vse objave tako v tisku, različnih publikacijah in na svetovnem spletu, ki jih je Alessi v vseh teh letih zbral o Juicy Salifu, bi hitro ugotovili, da je Starckov ožemalnik stalnica zgodovinskih pregledov oblikovanja oziroma besedil o svetovnem oblikovanju tako za otroke kot za odrasle bralce. V eni takih nemških publikacij o zgodovini oblikovanja za otroke, denimo, je Juicy Salif narisan na naslovnici in je nesorazmeren glede na nastopajoče, saj je večji od ljudi; starši ga držijo za noge, otroci pa zbirajo sok, ki teče po njegovem osrednjem delu. Na straneh v notranjosti brošure je med drugim narisan tudi avtor Philippe Starck pred krožnikom z velikim mehkužcem, in scena, v kateri so Juicy Salif pravzaprav vesoljske ladje, ki napadajo planet Zemlja, streljajo rumene žarke in tako uničujejo mesto, skozi okna pa gledajo tako prestrašeni stanovalci kot pogumnejši, ki vračajo udarec.
Zdi se, da je Starck prelomil meje, ki ločijo živi svet od neživega. To je naredilo predmete bolj žive in osebe bolj podobne projektom, če ne že predmetom. Navsezadnje je predmet oblikovanja postal tudi Starck sam, kar najbolj zgovorno opisuje fotografija, na kateri je poleg zajemalk, posod in drugih gospodinjskih pripomočkov, ki jih je oblikoval, na steno obesil tudi sebe kot kakšnega Ostržka.
Skice na prtičku
Prve skice legendarnega ožemalnika, ki v višino meri 29 centimetrov, v širino pa 14, je menda - kako stereotipno - narisal na prtiček v neki italijanski restavraciji. Po verziji, ki je ostala v spominu naročnika Alberta Alessija, se je vse skupaj dogodilo, ko je bil Starck z družino na počitnicah v Italiji. Enega teh poletnih dni leta 1987 je izkoristil tudi za obisk Alessija, ta pa je hitro zagrabil priložnost in ga vprašal, ali je že ima oblikovalsko rešitev za pladenj iz nerjavečega jekla, ki mu ga je naročil pred časom. Starck je odgovoril, da glede pladnja res nima nobene domislice, kosilo pa sta končala s pogovorom o tem in onem, med drugim tudi o prehranskih trendih ter množični porabi citrusov, ki se je vidno razširjala konec 80. let prejšnjega stoletja. Po slovesu se je Starck odpravil proti otoku Capraia, nasproti toskanske obale.
Po Starckovem spominu pa se z Alessijem nista srečala poleti, ampak okoli božiča, predmet, o katerem sta govorila, pa ni bil pladenj, temveč posodica za maslo, primerna za serviranje na mizi. Starck, ki ne mara masla, je tedaj pomislil, da gre zares čudno naročilo. A ne glede na to, ali se je to zgodilo poleti ali za božič, ali je šlo za pladenj ali posodico za maslo, pa o nadaljevanju zgodbe ostaja enotna verzija (kdo bi vedel, če ni bilav celoti izmišljena zaradi večjih trženjskih učinkov), ki je odločilno zaznamovala tako Starcka kot Alessija. Francoz si je privoščil lignje v neki restavraciji na otoku Capraia in ko si je nanje iztisnil malo limoninega soka, mu roka ni dala miru, da ne bi na prtiček začel risati obrisov Juicy Salifa, ki naj bi bil nekakšna transformacija lignja.
Ob njegovem letošnjem 25. rojstnem dnevu so v Alessijevem glavnem salonu na znameniti Via Manzoni v Milanu postavili na ogled še Juicy Salif v velikosti človeka, na katerega sta se med drugim podpisala Starck in Alessi, ter izdelali dve priložnostni različici ožemalnika: iz litega aluminija s keramično prevleko ter iz brona. To so izdelali v 299 oštevilčenih kosih, ki stanejo že toliko kot kakšen umetniški kip – 1000 evrov.
Zaradi blagodejnih učinkov vitamina C
Ožemalniki so se med vsakdanje predmete začeli vrivati z večanjem zavesti o pomembnosti zdravega življenjskega sloga na prelomu stoletja. Prepoznani blagodejni učinki vitamina C so v tridesetih in štiridesetih letih v ZDA širili uživanje soka iz sveže iztisnjenih pomaranč, velika poraba pa je prispevala k poplavi stiskovalnikov v slogu art deco. Eden legendarnih, tako imenovani Juice-O-Mat kansaškega proizvajalca Rival je nastal in se začel prodajati leta 1936 ter slovi kot primer ameriškega kulta med te vrste napravami. Sredi šestdesetih let so ga prenehali izdelovati, a ga množično kopirajo še danes, pristni primerki pa so zelo iskani tudi med zbiratelji v Evropi, saj se tudi na stari celini mnogi navdušujejo nad ameriškimi retrooblikami.
V zgodovino ožemalnikov citrusov, predvsem pa oblikovanja se uvršča še en izdelek italijanske tovarne, in sicer Kartella. Gre za ožemalec limon KS 1481, ki ga je leta 1957 zasnoval italijanski oblikovalec Gino Colombini. Bil je izboljšava zelo tradicionalnega predmeta z večjo posodico za sok in je bil leta 1959 odlikovan s prestižno nagrado compasso d'oro. Ker je bil izdelan iz politelena, je zaznamoval premik v oblikovanju in proizvodnji predmetov za gospodinjstvo, saj je napovedoval vsesplošno zamenjavo stekla in kovine. Kovino, natančneje aluminij, pa je za malo revolucijo tri desetletja pozneje ponovno odkril Philippe Starck.
To, da je Juicy Salif postal kulten, kaže tudi na to, da sodobni porabnik v ospredje ne postavlja več uporabnosti predmeta, temveč željo po njem. Za tiste, ki oblikovanje razumejo pretežno z estetskega gledišča, je Juicy Salif svetleča se izjema v svetu kuhinjskih pripomočkov, ki morajo biti praktični oziroma uporabni, zato pa pogosto tudi dolgočasni.
