Pred koncem Oglaševalcev

Predzadnjih sedem delov poslednje sezone

Objavljeno
25. april 2014 13.34
Betty Francis (January Jones), Sally Draper (Kiernan Shipka), Megan Draper (Jessica Pare), Don Draper (Jon Hamm), Peggy Olson (Elisabeth Moss) and Joan Harris (Christina Hendricks) - Mad Men _ Season 7, Gallery - Photo Credit: Frank Ockenfels 3/AMC - Mad
Saša Bojc, Kult
Saša Bojc, Kult

Navdušenci nad kultno televizijsko serijo Oglaševalci so si pred dnevi, polni pričakovanja, lahko znova natočili old fashioned, se potopili v Eamsov naslanjač in se zazibali v konec 60. let prejšnjega stoletja. Po neštetih koktajlih, prevarah in seksističnih šalah jih AMC razveseljuje s sedmimi novimi deli poslednje sezone Mad Menov.

Preostalih sedem bo (po zgledu še ene njihove uspešne televizijske serije Breaking Bad) prišlo v eter prihodnjo pomlad. Zadnji del šeste sezone se je končal na zahvalni dan leta 1968 s potrtim Donom Draperjem, ki razmišlja o razbitinah svojega osebnega in poklicnega življenja ter o selitvi z Madison Avenue v Kalifornijo, potem ko so ga pri Sterling Cooper & Partners poslali na prisilni dopust. Čeprav mu je z izmišljeno zgodbo o tablici čokolade, ki da mu jo je dal njegov ljubeči očka, že uspelo nagovoriti naročnike h kampanji, je nato nepričakovano razkril prave spomine na hershey's; dobil ga je od prostitutke, s katero je odraščal, v zameno za stikanje po žepih njenih strank. »Ko smo zadnjič videli Dona, je bil brez službe, z razpadajočim zakonom in v slabem odnosu s hčerjo. Zato mora počistiti mnogo stvari in prevzeti odgovornost. Treba pa bo počakati, ali je Donova odrešitev zgolj površinska,« je vse, kar razkriva igralec v Donovi koži Jon Hamm, ki je bil za najboljšega igralca v televizijski seriji nagrajen z zlatim globusom leta 2008 in večkrat nominiran. Tudi v ozračju iztekajoče se serije je čutiti nekakšen občutek nevarnosti. Če je bilo z Donovega balkona sredi New Yorka slišati policijske sirene, zdaj okoli njegove hiše v Los Angelesu zavijajo kojoti. Širjenje nereda je mogoče začutiti tudi v novi podobi serije.

Milton Glaser oblikoval plakat

Koledar Oglaševalcev se konča s koncem nekega obdobja, z osvetlitvijo vzpona Kalifornije kot novega kulturnega središča ZDA in s spremembo ameriške kulture. Oglaševalci, ki so se začeli v sivi sredini prejšnjega stoletja, zdaj (tudi z barvami) postajajo nekakšen zrel sadež; plakat je za finale oblikoval legendarni newyorški grafični oblikovalec Milton Glaser, znan po logotipu I ♥ NY.

Tudi ameriška revija Time se je pred nedavnim na veliko razpisala o poslednjih dneh Oglaševalcev. Za pisca iz Los Angelesa Jamesa Poniewozika so Oglaševalci odsev nekega časa, pri čemer pa preteklost straši sedanjost in sedanjost preganja preteklost. Kot je zapisal, je dan po njegovem obisku na snemanju ameriški predsednik Obama, tudi veliki občudovalec Peggy Olson, v nagovoru kongresu zagovarjal enako plačilo za ženske, češ čas je, da odpravimo politiko, ki pripada epizodi iz Oglaševalcev.

Kakršenkoli že bo konec, bodo Oglaševalci za sabo pustili nova merila v produkciji televizijskih nadaljevank. Kritiki so jim bili naklonjeni tako zaradi zgodovinske avtentičnosti, vizualne podobe in kostumografije kot tudi scenarija in režije. Dobili so mnoge nagrade, med drugim 15 emmyjev in štiri zlate globuse. Bili so prva kabelska serija, ki je dobila nagrado emmy za najboljšo dramo, in sicer zaporedoma v prvih štirih sezonah. Ameriški tednik TV Guide jih je lani uvrstil na 6. mesto med 60 najboljšimi televizijskimi dramami vseh časov, ameriško združenje filmskih, televizijskih, radijskih in novomedijskih ustvarjalcev Writers Guild of America pa na 7. mesto med 101.

Uspeh se režiserju Matthewu Weinerju verjetno zdi še slajši, saj so njegov scenarij leta 1999 pri konkurenčnem kanalu HBO zavrnili in mu ponudili delo pri seriji Sopranovi, ki je znatno dvignila televizijska umetniška merila in spremenila imidž tega kanala, znanega po ponavljajočem se predvajanju filmov. In ko so si pri konkurenci AMC želeli podoben uspeh, jim je Weiner izročil Oglaševalce.

Če so Sopranovi težili k podobnosti s filmom, so se Oglaševalci približali literaturi, je prepričan novinar Poniewozik, ki jih primerja z literaturo Johna Cheeverja in Johna Hoyerja Updika. So kratke novele o ljubezni in razočaranju v pisarniških nebotičnikih in predmestju 60. let prejšnjega stoletja. Vsak del je nepredvidljiv in podoben nočni vožnji s kratkimi žarometi, jedro zgodbe pa se gradi okoli lažne identitete še enega Gatsbyja, osirotelega sina prostitutke Dicka Whitmana, ki je odraščal v revščini velike depresije konec 20. let prejšnjega stoletja, potem pa v korejski vojni ukradel identiteto svojega ubitega tovariša Dona Draperja. »Samoinvencija je v naši DNK. Tudi John D. Rockefeller, Bill Clinton in ustanovitelj Walmarta Sam Walton so zrasli na podeželju in tako iznašli sami sebe. Toda to terja psihični davek,« Weiner razkriva globlji pomen osrednjega lika.

Oglaševalci in moč stila

Oglaševalci so osredotočeni predvsem na moč sloga in prefinjenost in so močno zaznamovali tudi oblikovanje in modo zadnjih let ter postali uspešno tržno orodje. Analitiki vidijo učinek Mad Menov v vsem: od mode – pri Banana Republic so pred tremi leti ustvarili celo istoimensko linijo oblačil –, pohištvene industrije do mode pitja koktajlov z vsebnostjo viskija.

V seriji ima vsak predmet svoje ozadje tako zaradi filozofije zgodbe, lika ali zgodovine. Kostumografka Janie Bryant pravi, da se je pri raziskovanju garderobe za posamezno leto naslanjala na kataloge srednjecenovnih veleblagovnic Sears, Roebuck & Company ali JCPenney, kar je gotovo bolj vsakdanja referenca kot moda slavnih oblikovalcev. Preveč popolni klišeji iz tega obdobja, kot so pohištvo zakoncev Eames, supermanekenka Twiggy ali znameniti predel San Francisca Haight-Ashbury, bi bili pretirani. Zato so v Oglaševalcih tudi hiše iz 60. let opremljene s pohištvom iz 50. let in celo starejšim, saj ima tudi preteklost svojo preteklost.

Toda vse te oblikovalske podrobnosti je narekoval tudi Weiner. Ko se je v četrti sezoni pojavila ostarela tajnica Ida Blankenship, da se Don ne bi znova vdal kakšni mlajši, je Weiner svojim sodelavcem oblikovalcem izročil cel seznam stvari, ki da jih želi na njeni mizi, je za revijo Time povedala dekoraterka Claudette Didul; od snežnih krogel, miniaturnega Eifflovega stolpa in školjk, kar naj bi nakazovalo, da je včasih veliko bolj aktivno potovala po svetu in se družila z moškimi. In ko so Don in njegovi partnerji ustanovili novo oglaševalsko agencijo, je razkril produkcijski dizajner Dan Bishop, so drugače opremili pisarne, da bi ponazorili, da sta nadzor in perfekcija 50. let v pisarnah presežena. Spet drugič so bile iztočnice bolj nejasne. Toda portret 60. let je v Oglaševalcih tudi portret Pensilvanije 30. let, kjer je osiroteli Dick odraščal.

Vse to se dlakocepsko povezuje s širšim poslanstvom Oglaševalcev: prikazati zgodovino, ne da bi postali njen kliše. »Šestdeseta leta so stereotipno zgodba generacije baby boom, ki je spremenila svet. Oglaševalci sami so rezultat teh sprememb. Don in njegovi partnerji zasledujejo mladost, a se je hkrati bojijo. V eni zgodnjih epizod Don opomni svoje sodelavce, naj ne uporabljajo metafor vesoljske dobe v oglasu za deodorant, češ da se nekateri ljudje vznemirijo, ko pomislijo na prihodnost. »Vidijo raketo in začnejo graditi bunker.«

Tudi zgodbe kompleksnih žensk

Oglaševalci so zgodovina, ki jo pripovedujejo poraženci z denarjem, tudi ko vzamejo političnega klienta, je to Richard Nixon, ki je moral odstopiti zaradi afere (Watergate). Čeprav gre za zgodbe moških, ki ponavljajo napake, so to hkrati tudi zgodbe kompleksnih žensk; Betty, ki se prepusti vlogi gospodinje, ki ji ne pristaja in ji jemlje veljavo; Sally, ki vidi svojo mamo kot sovražnico in očeta kot tujca; Joan, ki je ponosna na svojo feminilnost in hkrati ženska z železno voljo. Peggy Olson in Don Draper pa sta tako rekoč nasprotni si, a hkrati tudi sorodni duši. Oba sta kreativna, trmasta in skrivnostna. Če je njegovo padanje, kot ga prikazuje tudi uvodna špica, pol zgodbe Oglaševalcev, je njen vzpon druga polovica. Ko on pogleduje za svojo preteklostjo, ona za našo prihodnostjo.

Po skoraj desetletju snemanja so tudi igralci postali povsem drugi ljudje. »Imel sem 35 let, ko smo začeli snemati prvo serijo, zdaj pa jih imam 43, kar pomeni, da smo z ekipo prebili skoraj četrtino svojega življenja. Oglaševalci so postali del nas. V tem času sem v ekipi navezal tesna prijateljstva, ki upam, da bodo trajala do konca mojega življenja, poleg tega so mi Oglaševalci prinesli kariero,« poudarja Jon Hamm, ki še dodaja, da je veliko bolj srečen kot Don Draper. In ne razume, zakaj bi mu bili moški, kot to večkrat sliši, radi podobni. •