Predstava za bogove

Slovesnost ob odprtju (in zaključku) je že dolgo del olimpijske tradicije.

Objavljeno
05. avgust 2016 23.19
Špela Robnik
Špela Robnik
Že v antičnih časih olimpijskih iger se je veliko pelo in plesalo. Olimpijske igre so bile nekakšen verski obred, prirejali so ga v čast bogovom, glasba, ples in umetnost pa so bili njegovi sestavni deli. Danes ni veliko drugače, le da prireditelji z bliščem in dih jemajočimi spektakli naslavljajo milijone televizijskih gledalcev po vsem svetu. Začetna in tudi zaključna slovesnost sta postali ritual olimpijskih iger moderne dobe in tudi tekmovanje samo po sebi: kako pripraviti, pokazati in zapraviti še nekaj več. Da bodo igre v zgodovino šle kot najboljše dotlej.

Toda ni šlo vedno le za bohotenje ali ustvarjanje vtisa. Uvodna slovesnost naj bi ustvarila praznično ozračje, zabavala ljudi. Že oče modernih iger Pierre de Coubertin si je ob obuditvi te grške tradicije prizadeval, da bi z igrami živela tudi umetnost. Ne le merjenje telesne moči, želel si je estetike, lepote, da bi bile igre tudi kulturni dogodek. Tako so kar nekaj časa, od leta 1912 do 1952, dejansko podeljevali kolajne tudi v disciplinah, kot so glasba, literatura, slikarstvo, kiparstvo in arhitektura. »Coubertin je verjel, da pravi olimpijski zmagovalec ni samo športnik, temveč tudi dober umetnik,« je Richard Stanton zapisal v delu o pozabljenih olimpijskih disciplinah. A počasi je umetnost na OI postala le še del ekshibicije, kakršni sta tudi uvodna in zaključna slovesnost. Tudi nad tem ritualom je bil De Coubertin zelo navdušen; že na prvih olimpijskih igrah v Atenah leta 1896 je postavil okvir tradicije, ki živi še danes. Predstavili so olimpijske kroge, igre je odprl politično neodvisni predsednik Mednarodnega olimpijskega komiteja in zapeli so olimpijsko himno – tisto grško, šele pozneje jo je zamenjala zdajšnja uradna olimpijska himna. Ko so pred igrami leta 1908 v Londonu prvič spisali protokol, se je prvič zgodil tudi mimohod športnikov, že tedaj v enakih in posebej oblikovanih uniformah, štiri leta pozneje v Stockholmu so pripravili prvo pravo bolj slavnostno odprtje, kot jih poznamo danes. Po prvi svetovni vojni so v Antwerpnu prvič razvili olimpijsko zastavo in v znak miru nad nebo spustili bele golobe, prvič pa tudi izrekli olimpijsko zaprisego. Na tistih igrah se je tudi zgodila prva uradna zaključna slovesnost, ko so od nje prvič ločili podelitve kolajn (del nje je tradicionalno ostal le še razglasitev najboljših maratoncev) in ko je De Coubertin olimpijsko zastavo predal naslednjemu gostitelju – Parizu. V Amsterdamu je leta 1928 prvič zagorel olimpijski ogenj, ki danes vse leto potuje do prizorišča. Prižig plamenice pomeni veliki vrhunec, s katerim se igre uradno začnejo.

Skrivnost do 
zadnjega trenutka

Vse to in še kaj se je z leti globoko ukoreninilo v olimpijsko tradicijo uvodne slovesnosti, ki pa jo vsak prireditelj seveda tudi prilagodi prostoru in času. Tako je denimo letos ameriška televizijska mreža NBC zaprosila MOK, naj uvede spremembo pri mimohodu držav. Tega sicer vedno odpre Grčija, sledijo pa ostale države po abecednem vrstnem redu v jeziku gostitelja, ki na prizorišče pride zadnji. To pomeni, da bi se letos športniki iz ZDA predstavili že zelo kmalu (Estados Unidos), pri NBC pa so bili zaskrbljeni, da bodo na ta račun v nadaljevanju izgubili veliko gledalcev. Londonsko odprtje si je namreč ogledalo 40 milijonov Američanov, po vsem svetu pa kar 900 milijonov gledalcev. Glasbeni spektakel, poln zvezdnikov in slovitih imen, vedno privabi tudi številne, ki si s športom niti niso najbliže. A če že ne drugega, si je treba ogledati vsaj prihod naše zastave, njihove uniforme in tako dalje.

Vsake olimpijske igre s seboj prinesejo nove tehnologije, nove možnosti in tudi trende pri pripravi te težko pričakovane parade. Zdi se, da tudi proračun, namenjen tej kulturni, umetniški in športni predstavi, vsakič le raste, ne glede na to, kdo je gostitelj. A jasno je nekaj: šov v Ptičjem gnezdu v Pekingu leta 2008 je letvico postavil tako visoko, da je naslednjim gostiteljem ne bo lahko doseči. Je na vrhu praktično vsake lestvice »naj« olimpijskih otvoritev, ki jih najdete na spletu. To je bila ekstravagantna predstava, uprizoritev bogate kitajske zgodovine z več kot 15.000 nastopajočimi, med drugim je navdušilo 2008 bobnarjev, ki so vse leto vadili za sinhron uvod s tradicionalnim glasbilom fou. In na milijone led-luči ter kopica druge nove tehnologije. Bila je prava paša za oči in tudi dolgo strogo varovana skrivnost, v živo pa si jo je na štadionu ogledalo 90.000 ljudi.

Tehnološki, 
organizacijski presežek

Še zlasti pekinška slovesnost krepko vodi na lestvici največ vloženih sredstev: Kitajci naj bi zanjo porabili več kot 100 milijonov dolarjev, Londončani leta 2012 »le« okoli 40, približno toliko tudi Soči, ki je sicer pripravil najdražje igre doslej. Atlanta je denimo za uvodno prireditev zapravila 15 milijonov, kar je bil rekord za tisti čas, močno pa so ti zneski poskočili ob prehodu v novo tisočletje. Sydney je že postavil nove standarde s 27 milijoni dolarjev, razkošno (in seveda tudi zgodovinsko) je bilo tudi ob vrnitvi v Atene leta 2004. Za letošnje odprtje v duhu ne prav rožnatih razmer v Braziliji obljubljajo, da bo otvoritev stala veliko manj kot londonska. Kar pa ne pomeni, da bo letošnji samba spektakel kaj manj vreden ogleda.

Tehnološko je morda bila prelomna slovesnost leta 1960 na zimskih igrah v Squaw Valleyju, pod katero se je podpisala produkcijska hiša Walt Disney, pa tudi leta 1964 v Tokiu, ki je gostil prve OI v Aziji. Prvič so imele igre svojo uradno pesem, v nebo so olimpijske kroge izrisali z dimom, prvič so elektronsko predvajali glasbo – na računalnikih IBM, ki so bili tedaj kajpak še nepredstavljivo čudo za veliko večino sveta. Japonska je takrat segla po zvezdah, pokazala novo moč po uničujoči vojni. Tudi s tem, ko je ogenj prižgal »Baby Hirošima«, Jošinori Sakai, ki se je prav na dan napada rodil v mestu, na katero so ZDA odvrgle atomsko bombo.

Ti »prižigalci ognja« so sicer v zgodovini mnogokrat poskrbeli za najbolj veličastne trenutke odprtja iger. V Atlanti leta 1996 se je svet zganil ob pogledu na legendarnega boksarja Mohameda Alija, ki je že s posledicami parkinsonove bolezni potrpežljivo prižigal baklo. A to ni bil edini vrhunec tiste otvoritve. Ob stoječih ovacijah in navdušenem aplavzu tedanjega ameriškega predsednika Billa Clintona je po prizorišču poskočno korakal Leon Štukelj, s 97 leti tedaj najstarejši živeči olimpijski prvak. To je bil zagotovo eden najbolj nepozabnih delčkov slovenske olimpijske zgodovine. Atletinja Brigita Bukovec, ki je na tistih igrah osvojila srebro, se je spominjala, da je bil Štukljev prihod tudi zanje tedaj nekaj posebnega in presenetljivega, legendarni telovadec jih je navdal s ponosom in izjemno energijo.

Dejansko pa je bila vsaka olimpijska slovesnost v zgodovini nepozabna. Lahko, da smo si jo zapomnili po našem telovadcu, po Jamesu Bondu in britanski kraljici, ki sta bila v glavnih vlogah na zadnjih poletnih OI, ali pa po kakšnem od spodrsljajev – nazadnje v Sočiju se je zataknilo pri osvetlitvi enega od olimpijskih krogov, v Seulu so leta 1988 ob prižigu ognja živi zgoreli številni golobi, tudi v Vancouvru se je zataknilo pri dviganju ogromnih plamenic. V trudu pripraviti čim boljši spektakel se pač zgodi tudi to. Vsakič hitreje, višje, močneje gredo športniki, slovesne prireditve pa: bolj bleščeče, pompozno, slikovito, neverjetno, drago ... A vsakič nekaj posebnega. •