Prekletstvo mavrične majice

V kolesarstvu se vse vrti okrog majic. Cilj vsakega tekmovalca je vsaj enkrat v življenju obleči rumeno majico, Italijani in Španci bi podobno trdili še za rožnato oziroma rdečo, mavrična pa je vendarle posebna. Ne nazadnje je edina, ki jo zmagovalec lahko nosi vsak dan in tako jasno pokaže, da je nekaj posebnega. Da je svetovni prvak.

Kolesarske zgodovinske knjige so polne prispevkov in razmišljanj o svetih kolesarskih dirkah. Nekateri v veliko trojico uvrščajo Giro in Tour, spet drugi klasiki Pariz–Roubaix in dirko po Flandriji, prav pri vseh pa osrednje mesto zaseda mavrična majica, ki pripada aktualnemu svetovnemu prvaku. Zaplete se že pri poimenovanju, saj v mavrici ne najdemo črne, barve svetovnega prvaka so povzeli po barvah petih olimpijskih krogov – modri, rdeči, črni, rumeni in zeleni.

Nekaj najboljših kolesarjev sveta je vso kariero zaman lovilo naslov svetovnega prvaka. Trasa se vsako leto spreminja, pri Mednarodni kolesarski zvezi pa poskušajo zagotoviti raznolike organizatorje svetovnih prvenstev. Vsakih nekaj let v ospredje pridejo »čistokrvni« hribolazci, vmes pa mavrična majica pripada šprinterjem in specialistom za spomladanske klasike, ki bodo v ospredju tudi letos v Bergnu. V vseh športih vraževerje igra zelo veliko vlogo. Tako kot naj bi bila v ZDA prekleta naslovnica slovite revije Sports Illustrated, je zakleta tudi mavrična majica.

Kolesar, ki osvoji naslov svetovnega prvaka, je v preteklosti največkrat takoj po prvenstvu zaključil sezono in šele naslednje leto prvič dirkal v dresu svetovnega prvaka. Ta naj bi prinašal veliko nesrečo, bodisi glede zdravja bodisi glede forme. Revija British Medicinal Journal vsako leto v novoletni izdaji razišče eno od poljudnih tematik in leta 2015 je na vrsto prišlo prekletstvo mavrične majice. Izračunali so, da je dejansko prišlo do vidnega padca v številu zmag svetovnega prvaka naslednje leto; v povprečju so v sezoni pred naslovom prvaka zmagovali petkrat na leto, že naslednjo sezono pa je številka padla za več kot zmago.

Prekletstvo se je začelo z nesrečnim Britancem Tomom Simpsonom, ki je leta 1965 osvojil naslov prvaka, naslednjo zimo pa si je na smučanju zlomil nogo in ostal brez pogodbe in možnosti, da majico pokaže na dirkah. Glede na kasnejšo Simpsonovo smolo pa je šlo za pljunek v morje; Britancu je dve leti kasneje na dirki po Franciji ob vzponu na Mont Ventoux odpovedalo srce in postal je prva znana žrtev zaradi vplivov dopinga na zdravje. Naslednji v vrsti je bil eden najboljših Belgijcev vseh časov Freddy Maertens: v sezoni 1981 je najprej osvojil zeleno majico najboljšega šprinterja na Touru, nato pa še naslov svetovnega prvaka, pritiska mavrične majice pa ni zdržal. Naslednje leto sploh ni zmagal, do konca kariere pa le še dvakrat – in hitro utonil v pozabo, kar je kasneje postala rdeča nit zgodbe nosilcev rdeče majice.

Podobna usoda je v naslednjih tridesetih letih doletela vsaj še peterico, tudi slovitega Stephena Rocha, ob koncu 20. stoletja pa je svetovno prvenstvo doživelo spremembo. Mednarodna kolesarska zveza je po dolgih letih popustila lobiranju združenja profesionalnih kolesarjev in s spremembo pravil zagotovila, da so leta 1998 prvič skupaj nastopili profesionalni in amaterski kolesarji. Ker se je na listi zmagovalcev znašlo nekaj zelo velikih imen, je tudi prekletstvo mavrične majice prišlo pod drobnogled medijev in kolesarske javnosti.

Prvi ga je občutil Španec Igor Astarloa leta 2003, zelo obetaven hribolazec, ki je na krilih mavrične majice podpisal pogodbo s francoskim Cofidisom za naslednjo sezono. To se je izkazalo za zelo slabo odločitev. Cofidis se je že na začetku leta prostovoljno umaknil iz kolesarstva, ker je cela vrsta njegovih tekmovalcev padla na dopinških testih, brez možnosti nastopanja je ostal tudi Astarloa. Nato se je zapletel v sodno bitko z ekipo in jo po dolgem procesu tudi dobil, kasneje pa se je pridružil še Lampreju in Barloworldu, a je Astarloa po naslovu svetovnega prvaka hitro utonil v povprečje.

Prekletstvo je še bolj dotolklo Alessandra Ballana, zadnjega italijanskega svetovnega prvaka, ki je leta 2008 zlato kolajno osvojil v domačem Vareseju. Ballan je bil v samem vrhu perspektivnih kolesarjev nove generacije in po dolgih letih up Italije za zmago na spomladanskih klasikah, ki se je najbolj kolesarski državi (ob Belgiji) dolgo izmikala. Še pred začetkom naslednje sezone pa je zbolel za želodčnim virusom in izpustil celo pomlad, sezono pa predčasno končal po anemični dirki po Franciji, kjer je mesto v ekipi Lampreja dobil bolj zaradi mavrične majice kot zaradi trenutne forme. Nato se je tudi Ballan znašel v dopinškem vrtincu in se po odsluženi kazni še enkrat poizkušal vrniti na vrh, a je bil le še bleda senca nekoč velikega kolesarskega talenta.

Dve leti pred tem je v mnogo bolj žalostni zgodbi prekletstvo mavričnih črt na beli podlagi spet kosilo, a tokrat ne pri kolesarjih. Italijan Paolo Bettini, znameniti »čriček«, je v Salzburgu osvojil naslov svetovnega prvaka. Osem dni po tem je Paolo v domovini priredil proslavo v čast mavrični majici, njegov starejši brat Sauro pa je na poti na zabavo doživel prometno nesrečo in umrl v obcestnem jarku. Bettinija je nesreča zelo prizadela in dolgo ni želel nazaj na kolo, a je za zaključek izjemne kariere zbral še dovolj moči, da je leta 2007 ubranil naslov svetovnega prvaka in ciljno črto prevozil z dvignjenimi rokami in solzami v očeh, majico pa posvetil Sauru.

V nekoliko blažji obliki je prekletstvo občutil Philippe Gilbert, ki je ravno v mavrični majici prestal z naskokom najslabšo sezono kariere, v kateri je zmagal le enkrat. Tudi Petru Saganu po prvem naslovu svetovnega prvaka ni bilo lahko. V spomladanski del sezone je vstopil samozavestno, a večino dirk končal z nehvaležnim drugim mestom, kar mu je pošteno načelo živce. Prekletstva se je znebil šele z zmago na klasiki Gent Wewelgem ob koncu marca, nato se je serijsko zmagovanje izvenserijskega Slovaka nadaljevalo.

Če se vrnemo na začetek k raziskavi britanske revije The BMJ, je avtor Thomas Pernenger zavrnil možnost, da bi imela mavrična majica kakršen koli vpliv na kolesarjeve nastope. Padec v številu zmag je povezal s tem, da so tekmovalci večinoma postali prvaki ob koncu najboljše sezone njihove kariere in so se naslednje leto vrnili k povprečju, ki so ga dosegali večino let pred tem. Upošteval je tudi dejstvo, da kolesarja v mavrični majici želijo premagati vsi in še posebej pazijo nanj, zato je pot do zmage zanje precej težja kot v sezonah pred tem. O prekletstvu majice se še danes lomijo kopja, naslov svetovnega prvaka pa ostaja kolesarski sveti gral. •