Tiskane izdaje
Pred dnevi se je na oder Lutkovnega gledališča Ljubljana tretjič v zgodovini vrnil Ostržek, pravljica Carla Collodija o leseni lutki, ki je po pobegu od očeta in stvaritelja, mojstra Pepeta, uganjala najrazličnejše vragolije in se šele po velikih življenjskih preizkušnjah spremenila »v lepega, živahnega in bistrega modrookega dečka s kostanjevimi lasmi, vsega srečnega in židane volje« ter zavedajočega se, da je ta čudežna sprememba nastala »zato, ker imajo poredni otroci, ki se poboljšajo in postanejo dobri, čudovito moč, da prinesejo v družino žar nove sreče, žarek novega sonca«.
Ostržka so v LGL, takrat še Mestnem lutkovnem gledališču Ljubljana, prvič uprizorili kot lutkovno predstavo leta 1959 v režiji Jožeta Pengova in likovni podobi Mare Kralj, drugič šele 43 let zatem v režiji Braneta Vižintina in po likovni zasnovi Jožeta Lasiča. Pred dnevi je stopil na oder v koprodukciji Umetniškega društva Konj in pod taktirko režiserja, avtorja dramatizacije in likovne podobe Silvana Omerzuja, ki gledalca v približno uro trajajoči predstavi popelje tudi (skozi za Omerzuja značilen) razgiban lutkovni jezik; senčno gledališče, namizne lutke, marionetno gledališče in zaigrane prizore z impresivnimi naglavnimi maskami.
Kot pravi v šali, biti režiser, dramaturg in likovnik obenem ne dopušča izgovorov, saj si za vse kriv sam, toda v resnici laže dela sam, saj se predstave lahko loti celostno. »Tako lahko sam s sabo rešujem zamisli, in če si lutkar, se že na tem mestu lahko samocenzuriraš. Je pa res, da je zato dela veliko več. Paziti moram na vse vidike, hkrati pa tudi marsikaj izdelati sam. Pri lutkovni tehnologiji mi je pomagal Žiga Lebar, pri kostumih Iztok Hrga. Poleg tega sem zadnje mesece intenzivno izdeloval tudi različne elemente, predvsem lutkovne avtomate za lutkovni muzej, ki se bo vsak čas odprl na Ljubljanskem gradu,« razkriva Silvan Omerzu.
Ta predstava mu je vzela približno pol leta razmišljanj, priprav in dela, še najmanj težav je bilo z dramatizacijo, pravi, saj je knjiga v prevodu Alberta Široka pogosto pisana v dialogih. »Kot likovnik imam že na začetku nekako izdelano podobo, kako naj bi bilo vse skupaj videti, vedel sem, da bom kombiniral različne lutkovne tehnike in marsikatero zagato lahko rešil s senčnim gledališčem (denimo, slabo vest, ki trka v podobi murna Modreca, ali rast Ostržkovega nosu zaradi laži), in četudi vem, kako se obnašajo posamezne lutke ali kaj zmorejo maske, se še vedno kje uštejem,« pristavi. Za najtrši oreh, ki se ga je zavedal že od začetka, pa navaja konec, saj ni želel, da bi preobrazba lesene lutke v pravega dečka izzvenela prebanalno ali groteskno, temveč čim bolj naravno – in to brez vključitve resničnega otroka. Vlogo je naposled zaupal dramski igralki Asji Kahrimanović, ki skrbi tudi za Ostržkovo animacijo oziroma oživlja glavnega junaka predstave.
Zelo zapleten tekst
Po Omerzujevih besedah je Ostržek zelo zapleten tekst, še bolj zapleteno pa ga je postaviti na oder. Četudi je nadvse poznan in na prvi pogled videti kot lutkovna predstava, ki se ponuja kar sama po sebi, sploh ni velikokrat uprizorjen. »Podobno je, denimo, z Guliverjem med Liliputanci, o katerem se zdi, da je krasen za predstavo, v kateri bo nastopil živ igralec med lutkami, toda v resnici je prav tako zahteven kot Ostržek. Zgodi se mu toliko stvari!« opomni na 36 poglavij pripovedi, ki je nastala konec 19. stoletja. Pa je vedel, katere dogodivščine oziroma prizore bo izzvzel? Na to odgovarja pritrdilno, saj se je bilo pri tako dolgi pravljici treba omejiti, drugače bi nastala celovečerna predstava, dramaturški lok pa bi padel.
Med prizori, ki bi jih utegnili pogrešiti, se tudi sogovornik zaveda, da je gotovo tisti, ko Ostržek dobi oslovska ušesa, nato pa postane pravi pravcati osel in začne rigati, toda tega je izpustil prav zato, da bi obdržal primerno dramaturgijo in ohranil tudi trajanje predstave. V njej morajo zaradi različnih lutkovnih tehnologij ne nazadnje zbranost ohranjati tudi igralci in animatorji. »Raje sem si izbral del, v katerem Ostržek obišče marionetno gledališče in komaj uide Ognježeru, ko se zaplete z Brljavom in Zvitorepko, kar je precej zabaven del, sanjske prizore z zajci, ki nosijo krsto ... Tudi v tej predstavi bi se rad poigral z lutkovnimi avtomati, denimo, da bi cel lutkovni orkester igral sam po sebi, vendar bi za to potreboval veliko več časa,« še doda. Tudi marionetno gledališče v »njegovem« Ostržku tako kot tisto v najbolj znani slovenski izdaji – z ilustracijami Marlenke Stupica, ki jih opisuje kot genialne v več pogledih – spominja na čase commedie dell'arte.
Ostržek mu ni bil najbližji
Kot otroku mu Ostržek ni bil najbližji, ni bil tip niti za Alico v Čudežni deželi, pravi, s pravljicami se je srečal samo toliko, kolikor mu jih je brala in pripovedovala njegova sestra. »Z njimi me je pogosto tudi strašila, ampak v resnici me pravljice niso kaj preveč pritegnile. Zelo hitro sem namreč preskočil na pustolovske romane, torej na dela Julesa Verna, Roberta L. Stevensona, Karla Maya ... Tudi zato si pravljice še danes predstavljam bolj arhetipsko, kot zelo ljudske pripovedi. Ko sem kot lutkovni ustvarjalec razmišljal, kje pri pravljicah bi začel, sem hitro ustvaril tri Grimmove, Rdečo kapico, Janka in Metko ter Sneguljčico, potem ko sem brskal še za drugimi klasiki, pa sem izbral Ali Babo in 40 razbojnikov, Čarovnika iz Oza in zdaj je na vrsto prišel še Ostržek,« pravi.
Verjetno so nekatera literarna dela ustvarjena za vse čase in to velja tudi za mladinsko književnost. Po besedah sogovornika je Ostržek mojstrovina in zato aktualna tudi za današnje otroke. »So sanje z odprtimi očmi. Čudni kraji in čudne osebe. Vendar ima delo korenine v trdih tleh. Revščina je bila in je še danes pa tudi o boljšem življenju še vedno sanjamo. Tudi danes so otroci naivni in verjamejo, da jim drugi želijo le dobro, vendar je treba odrasti. Pot pa ponavadi ni ravno lahka,« še poudarja. Tudi pri predstavi, kakršna je njegova, ne.
