Tomba la Bomba

Ob koncu 20. stoletja so v Italiji izbirali športno osebnost, ki je najbolj zaznamovala preteklih sto let na Apeninskem polotoku. Zmagal je legendarni kolesar Fausto Coppi. Takoj za njim pa je končal smučarski zvezdnik Alberto Tomba.

Toliko je že bilo zapisano o tem italijanskem smučarskem fenomenu, serijskem zmagovalcu, ženskarju, nastopaču in šaljivcu, ki s svojimi črnimi kodri, svetlečimi od briljantine, nekako ni spadal v hribovski svet alpskega smučanja. Pa vendar ga je s svojo ero zatresel tako močno, kot ga ni še noben smučar ne prej ne pozneje.

Toliko anekdot in sočnih govoric je o tem karizmatičnem mestnem frajerju iz Bologne, tako drugačnem od vseh njegovih resnih in zadržanih tekmecev. Toliko spomenikov in hvalospevov, tudi kritik zaradi njegovega razvpitega načina življenja. Te dni bo dopolnil 50 let. Trideset let mineva od njegove velike senzacije v Alta Badii s prvo uvrstitvijo na zmagovalni oder, pa se še vedno čudimo, kako močno je nekoč v belem cirkusu udarila »La Bomba«. Tako močno, da odmeva še danes.

»Vsega se zelo dobro spominjam, seveda. Morda sem bil tedaj še nekoliko premlad, da bi razumel vse, kar se je dogajalo okoli mene. Bil sem le fant, ki je ljubil sneg že kot otrok, nato pa so se stvari razvile spontano. Bilo je ogromno lepih trenutkov od začetka pa do konca kariere. Ničesar ne obžalujem,« se danes ozira nazaj Tomba, okoli katerega še vedno završi, ko se tu in tam pojavi na kakšni smučarski tekmi.

Danes je uspešen poslovnež in čas raje kot na snegu preživlja na toplem, na Sardiniji. Toda njegova zvezda ni nikoli zašla in najbrž nikoli ne bo; v Italiji bo vedno sinonim za zlate čase alpskega smučanja, za čase, ko je vijuganje okoli količkov zasenčilo tudi nogomet in zaradi katerega so prekinili celo slavni festival San Remo. Občinstvo, orkester, vsi nastopajoči so spremljali njegovo zlato slalomsko tekmo na olimpijskih igrah v Calgaryju.

Igral je tenis z Borisom Beckerjem

Tomba je bil eden tistih športnikov, ki bi najbrž lahko bili uspešni v katerem koli športu. Nekoč je igral tenis z Borisom Beckerjem in legendarni nemški as se ni mogel načuditi njegovi izjemni telesni sposobnosti. Toda po naključju je Alberto izbral prav smučanje. Oboževal ga je že njegov oče in ga vozil v Cortino v vseh vremenskih razmerah, da je lahko nadoknadil zaostanek za vrstniki hribovci, ki so odraščali na smučiščih. Tomba je večkrat poudaril, da ga pravzaprav le malokdo zares pozna in da se je za sliko brezbrižnega bohema skrival garač. In tudi zelo inteligenten športnik.

»Nekaj je talent za smučanje, ki ga ima vsak v sebi, drugo pa so vrline, ki jih pridobiš s trdim delom. Garal sem na treningih, kar je bilo velikokrat v nasprotju z mojo podobo brezbrižnega mestnega fanta. Zame je bil najbolj pomemben ogled proge, na katerem moraš imeti štiri, pet, šest parov oči. Ko prismučaš v prva vrata, moraš že videti nekaj naslednjih in prepoznati točke, na katerih bodo tekmeci delali napake, ti pa si boš v njih prismučal prednost. Na najtežjih delih prog se vselej vidi, kdo je šampion,« je pred nekaj leti povedal Vitu Divcu v pogovoru za naš časopis.

Foto: Reuters

Italijani se še zlasti radi spominjajo tekme, na kateri so prvič slišali za Tombo. Bilo je leta 1984, okoli božičnih praznikov, pred štadionom San Siro v Milanu. Tam so postavili ogromno konstrukcijo in na umetnem snegu pripravili paralelno tekmo za državno prvenstvo.

Tomba je šele napredoval v B-reprezentanco in bil povsem neznano ime, a bil je nadarjen smučar, odločen in pogumen kot lev in z zmago »osramotil vse velike ase«, so tedaj zapisali v časniku Gazzetta dello Sport. V dobi brez interneta in mobilnih telefonov so novinarji komaj kaj izbrskali o tem 18-letniku iz Bologne; novinar italijanske tiskovne agencije Ansa ga je po nekaj urah iskanja po Milanu naposled le izsledil in z njim opravil prvi intervju.

Ko je nato na prvi tekmi svetovnega pokala leta 1986 s številko 62 v slalomu osvojil šesto mesto, decembra pa v Alta Badii v veleslalomu prvič stopil na zmagovalni oder (to je bilo veliko italijansko slavje s trojno zmago, ob Tombi sta stala Richard Pramotton in Oswald Tötsch), se je že začenjala prava »Tombomanija«.

Te niso povzročili le njegovi uspehi, temveč predvsem njegova odprtost in komunikativost, zaradi katere je bil širšim italijanskim množicam veliko bliže kot njegovi kolegi Južni Tirolci. Med severnjaško zadržane je vnesel sredozemski duh in podiral stereotipe. Mnogi so nanj zato dolgo časa gledali zviška.

»Nedvomno sem bil drugačen od kolegov iz Južne Tirolske. Čudno je bilo že to, da sem imel italijanski priimek, ki poleg tega ni obetal nič dobrega (tomba pomeni grobnica, op. p.). Pravili so mi 'terrone', kar je slabšalni izraz za prebivalce južne Italije,« pa je letos povedal v velikem intervjuju za Primorske novice.

Razkril je tudi, da je imel drugačen bioritem od drugih smučarjev, pozno je vstajal in začenjal treninge, ko so vsi že bili na strmini. Toda »zakaj bi prilagajal svoj urnik drugim tekmovalcem«?

Kup zmag in odličij

Samosvoj in drugačen pa je osvojil 50 zmag v svetovnem pokalu, postal trikratni olimpijski in dvakratni svetovni prvak, skupaj osvojil devet odličij na velikih tekmovanjih in devet kristalnih globusov, leta 1995 je kot zadnji Italijan osvojil skupni seštevek. Je tudi edini smučar, ki je enajst let zapored zmagal vsaj na eni tekmi. Da bo velik športni šampion, mu je bilo morda zapisano v zvezdah; sam raje verjame, da si vsakdo izbira svojo usodo. In skromno pravi, da je imel velikokrat v karieri tudi srečo.

»Bil sem ob pravem trenutku na pravem mestu. Predvsem so bili pomembni moja notranja motivacija, koncentracija in neizmeren zagon,« je dejal o formuli za svoje uspehe.

Ob 50. letnici Pokala Vitranc, z Juretom Koširjem in Bojanom Križajem. Foto: Matej Družnik/Delo